Če se dnevno vozite iz naših Aten proti megleni prestolnici in nazaj, imate v času jutranje in popoldanske prometne konice v avtu kar veliko časa. Ker pa ga ne morete izkoristiti za nič pametnega, najbrž prisluhnete vsebinam na radiu. In če ste, kot jaz, rahlo siti cenenih šal Radia 1, napornega cinizma Vala 202 ali kaotično naključnega izbora glasbe na Univoxu, morda kdaj prisluhnete kakšnemu podkastu.
Kaj je podkast? Malo me zmrazi po hrbtu ob tej besedi, a žal nima povsem ustrezne slovenske zamenjave, še ta se večkrat zapiše v originalni angleški obliki, podcast. Nekaj časa so nam skušali »prodati« poddaje, a je ta izbira še slabša, pa tudi neustrezna kot prevod, saj gre pri besedi podcast za prekrivanko iz besed iPod in broadcast, torej predvajanje preko multimedijskega predvajalnika. Gre za oddaje, intervjuje, mnenja, izmenjave mnenj, debate oziroma karkoli lahko en človek ali več njih počne, če ima mikrofon ali mobilni telefon s funkcijo snemanja, nekaj prostega časa in kaj za povedati. Pa tudi, če nima nič za povedati, ga lahko posname. Vsebina je potem dostopna na različnih spletnih mestih in pri različnih ponudnikih, kadarkoli lahko dostopate do nje in Studio ob 17.00 lahko kot podkast poslušate tudi ob 19.00. Težava je, ker povprečnim ustvarjalcem vsebin prepogosto manjka prav slednje, vsebina.
Med popularnejšimi v Sloveniji je zagotovo Aidea avtorja Klemna Selakoviča. Ta v svojem podkastu z različnimi zanimivimi gosti odpira številne aktualne teme, jih morda prikaže z novega zornega kota, predvsem pa o marsičem uspe razpravljati dve uri. Vem, da je heretično reči karkoli čez Aideo, saj ima veliko število zvestih poslušalcev, vseeno pa jo je lažje poslušati pri 1,4-kratniku realne hitrosti, da se prebiješ čez nujno količino cmokanja, neologizmov in pregibanja angleških besed (»na vsebino se lahko tudi subscribeate«). Sicer pa priporočam – seznam gostov in intervjujev bi mu zavidal še Lado Ambrožič.
Rada prisluhnem Juretu Godlerju in Davidu Urankarju, ki se v podkastu Gospoda pogovarjata o t. i. »finih rečeh«, ki pritičejo premožnejšim moškim v srednjih letih, kot so elitni parfumi, prestižne bondovske alkoholne pijače, nekoliko finančno zahtevnejši športi … Saj ne, da so to kakšne globoke teme, zaradi katerih bi se človek počutil še dodatno vzvišenega, češ »jaz vendar poslušam podkaste namesto radia najbrž sem intelektualno superioren«. Poslušam ju zato, ker sta zabavna in ker knjižno pogovorno slovenščino bolje obvladata od drugih t. i. voditeljev.
Meni zelo ljub je tudi David Zupančič, priljubljeni »kovid zdravnik«, avtor uspešnice Življenje v sivi coni, ki ustvarja podkast Umetnost lenarjenja. Zupančič zagotovo ne lenari, saj v svoje goste vabi zanimive posameznike, pogosto različne strokovnjake s področja medicine, na pogovor pa je vedno tudi dobro pripravljen, zastavlja poglobljena vprašanja, doda seznam strokovne literature, s katero podkrepi svoje trditve in tako vrača kredibilnost populističnim ustvarjalcem vsebin.
Slovenskih podkastov je malo morje. Podkastov v pravi slovenščini pa bore malo. Zakaj sploh razpravljanje o tem? Med mlajšo in srednjo generacijo so podkasti postali priljubljena oblika zabave, izobraževanja, zabijanja časa, kakorkoli že to dojemate. Za nas, ki na eno uho gluhi to poslušamo med vožnjo ali pospravljanjem stanovanja, predstavljajo popestritev, za mlajše, ki živijo in spijo s slušalkami v ušesih, pa konstanten šum v ozadju, ki ga potrebujejo za normalno funkcioniranje. Ker podkast lahko ustvari prav vsak, ne le šolani novinarji, ki so morda obiskovali šolo retorike pri Nataši Dolenc, je slovenščina podkastov pogosto prav nemarno oskrunjena. Ker smo tako zelo izpostavljeni neprimernemu nivoju jezika, ki pa podaja morda neke poglobljene teme, izgubljamo stik s tisto nepokvarjeno slovenščino, kakršno so včasih tako lepo govorili na nacionalnem radiu. Normo nam bodo začeli predstavljati spletni vplivneži, ki dobesedno posnemajo ameriške vzornike, a se ne potrudijo dovolj, da bi nek psevdopsihološki izraz (npr. gaslighting) poskusili prevesti v slovenščino, občinstvo pa ga tudi lepo sprejme.
In za konec: iz ustvarjalcev spletnih vsebin se pogosto norčujem v smislu, da zdaj pa že vsak, ki misli, da ima neko mnenje, čuti potrebo, da to izrazi širnemu svetu. Hvala, ker ste prebrali moje mnenje.
P. S.: Morda kdo ve, kateri izraz je pravilnejši – licemerstvo ali hipokrizija?
Alenka Matjašič
