Veste, katera je notarjeva hiša na Stritarjevi ulici v Velikih Laščah? V njej je nekdaj živela velikolaška kronistka in učiteljica Justina Jagodic; kasneje je v njej dolga leta delovala trgovina Poni. »Justini Jagodic smo rekli kar notarjeva gospa,« pove Martina Venturini, »saj je bil njen mož notar. Doma je bila iz gostilne v Želimljah, mož Karol pa je bil po rodu s Štajerske.« Svoje zadnje počivališče imata pri Svetem Primožu – s prelepim napisom, ki ju združuje tudi po smrti. Njuna hiša v Velikih Laščah pa je do danes ohranila ime - notarjeva hiša. Ohranja ga ne glede na to, da ima hiša zdaj druge lastnike in drugačno dejavnost.
Ko se človek loti upravljanja s premoženjem, se slej ko prej sreča z notarji. Njihova glavna naloga je sestavljanje javnih listin – notarskih zapisov, notarskih zapisnikov, notarskih potrdil. Notarska zbornica Slovenije jih opisuje kot nenadomestljivo vez med posameznikom in državo. Ker delujejo
nepristransko, jim zaupata obe strani. Notarji razlagajo pravne norme in neodvisno svetujejo, ob tem pa varujejo tako pravno državo kot pravno varnost državljanov. In če boste pobrskali med svojimi družinskimi listinami, gotovo tudi sami odkrijete ime katerega od notarjev, ki so delovali v Velikih Laščah pred slabimi 100 in več leti.
Janko Gačnik med hišnimi listinami hrani več starejših notarskih zapisov. Iz njih je razvidno, da je v letu 1886 v Velikih Laščah ob uradnih dnevih uradoval ribniški notar Franc Erhouniz. Na žigu je zabeležen kraj Ribnica na Kranjskem/Reifniz in Krain. Eden od teh notarskih zapisov je dolžni list, danes bi mu rekli zadolžnica, z dne 25. 9. 1886. Iz njega je razvidno, da sta Janez in Marija Virant, rojena Žužek, doma s Plosovega, od Antona Gačnika s Plosovega 4 pridobila posojilo v višini 220 goldinarjev. Znesek sta se zavezala vrniti v dveh mesecih skupaj z obrestmi ter ob tem zastavila nepremičnino na Plosovem št. 1, Janez Virant z zastavno pravico in Marija Virant s podzastavno pravico na podlagi ženitvene pogodbe.
Janko Gačnik hrani tudi pobotnico, ki jo je v Velikih Laščah leta 1890 pripravil notar Niko Lenček. V njej sta navedeni Franica Starc in Marija Škulj, ki sta pooblastili omenjenega notarja. Na podlagi posojilne listine in zapuščinske razprave po pokojnem Jožefu Hočevarju je Anton Gačnik omenjenima poravnal terjatev s stroški in obrestmi vred; terjatev je znašala 11 goldinarjev in 20 kron.
V letu 1899 je v Velikih Laščah notarske zapise pripravljal uradni okrajni notar Josip Smodej. Tistega leta sta se poročila tudi doletni, danes bi rekli polnoletni, Anton Gačnik z Opalkovega 4 in nedoletna Terezija Zakrajšek z Lepega vrha, hišna številka 3, ki jo je v zakon oddajal njen oče Anton Zakrajšek. V notarskem zapisu v obliki ženitne pogodbe so določili višino dote in način njenega izplačila. Ob tem so v zemljiško knjigo na ženinovem posestvu vknjižili zastavno pravico v korist neveste ter vdovščino. Določili so tudi način dedovanja v primeru smrti enega od zakoncev in kaj se zgodi v primeru, če bo zakon brez otrok. Pogodba je bila podpisana in potrjena s strani dveh prič, Janeza Hočevarja, posestnika iz Velikih Lašč, hišna številka 5, ter Ivana Jakliča, posestnika s Kolpe, hišna številka 3. Plačane so bile vse potrebne pristojbine.
Skozi stare notarske zapise lahko sledimo jeziku izpred dobrih sto let in tudi načinu razmišljanja, ki od današnjega ni povsem drugačen. Iva Jakič je ob raziskovanju hišnih listin za vodnik Poslušaj narod, kako govori … o hišnih in ledinskih imenih (Zavod Parnas, 2016) zapisala takole: »Sprašujem se, ali so bili ponekod otroci oz. prevzemniki res tako neusmiljeni do svojih staršev in so si zato natančno zapisali vse od toplega kota do nezaprtega kruha, do obleke, čevljev itd. Ker sem bila devet let zaposlena pri notarju, lahko primerjam izdelek notarja izpred sto let in sodobne zapise. Še danes pogosto notarji natančno zapišejo, kaj morajo starši dobiti v zameno za izročeno kmetijo. Čeprav je v večini primerov poskrbljeno za socialno varnost oz. pokojnino, se jim v zapis še vedno pripiše: v bolezni poboljšano hrano … bo moral v dom za upokojence nositi priboljške – kavo, sadje, pecivo … voziti k zdravniku, sorodnikom ali k maši, urediti krajevnim razmeram in denarno sprejemljiv pogreb ter za grob skrbeti najmanj deset let po smrti izročevalca. Torej nič novega, samo lepše zapisano v sedanji slovenščini.«
Ne nazadnje lahko skozi stare notarske zapise spremljamo, kako dolgo so bili ljudje v naših krajih nepismeni, da niso znali zapisati niti svojega imena. V prej omenjenem dolžnem listu oz. zadolžnici med Janezom in Marijo Virant ter Antonom Gačnikom iz leta 1886 beremo takole: »Marija Virant svojeročno ga je podkrižala, Janez Virant in Anton Gačnik in priči svojeročno so podpisali.«
Tudi poročna pogodba Janeza Mramorja in Frančiške Stražišar iz leta 1907, ki jo hrani Zdenka Škrabec iz Roba, pokaže, da sta bila tako nevestin oče France kot 23-letna nevesta Frančiška nepismena. Notar je zapisal: »O tem sem zapisal notarski zapis, ki sem ga strankam prečital v navzočnosti osebno poznatih mi zapisnih svedokov … Ko so ga stranke po svoji volji zapisanega odobrile, sta ga Frančiška Stražišar in France Stražišar, katera pisati ne znata, pred menoj lastnoročno podkrižala njunima lastnoročnima križcema.« O pričah, ki so jim rekli zapisni svedoki, v istem notarskem zapisu lahko preberemo: »… kakoršnega bodo z večino glasov neprizivno primernim spoznali trije zaupni možje, kojih si izbere vsaka stranka jednega, če ne stranki pa sodišče, dočim bodi tretji krajevni načelnik …«. Tudi notarski uradnik Davorin Renko še v letu 1937 zapiše, da se je Anton Žgajnar, posestnik iz Roba 5, na listino le podkrižal.
Med velikolaškimi notarji se skriva še več imen, npr. France Rant pa še kdo. Dušan Puh, rojen 1922, npr. v oddaji Spomini (RTV Slovenija) navaja, da je v času njegove mladosti v Velikih Laščah uradoval notar Hanžič. Se morda prav na vaših starih listinah skriva še kak drug velikolaški notar?
Z enim od velikolaških notarjev s konca 19. stoletja je povezana tudi zgodba, na katero sem naletela popolnoma po naključju v predbožičnem času, ko sem v okolici Sodražice popisovala, kdo še peče poprtnik in golobice. Takole gre.
Mlado dekle, Jerca ji je bilo ime, je prišlo za kuharico k notarju v Lašče. Prišla je z Gorenjske, zelo dobro je kuhala in radi so jo imeli. V tistem času pa je nekemu možakarju iz Andola umrla žena; ostal je sam s tremi sinovi. Notarju, ki mu je urejal zadeve, se je tako zasmilil, da je povprašal Jerco, če bi se z njim poročila: »Čeprav te imamo pri nas zelo radi, pa te ti fantje bolj potrebujejo kot jaz,« ji je rekel. Ohranjeno je celo pismo, ki ga je notar pisal Jerčinim staršem v Ribno pri Bledu, in jih poprosil, če se Jerca lahko poroči. Jerca se je tako res omožila v Andol in bila ves čas zelo dobra mačeha tem trem fantom. Z možem sta imela potem še šest otrok. Prvi, Janez, je bil rojen 1896; tudi ena od njenih hčera je dobila ime Jerca. In ta je imela potem hčerko Veroniko (Vero) iz Globeli pri Sodražici, ki mi je zgodbo povedala. Morda bi zgodba ostala povsem pozabljena, če je ne bi obudili skupaj s spominom na golobice, ki jih je Verina stara mama Jerca vnukom vedno spekla za božič.
Pripravlja: Metka Starič
Vir listin: družinska arhiva Janka Gačnika in Ive Jakič
Pogled proti notarjevi hiši, ko je še stala Pucljeva hiša Foto: France Modic
