O domoljubju
Domoljubje ni pogruntavščina s konca 20. stoletja. Brez domoljubja se vse skupaj ne bi začelo.
Prvi konkretni in oprijemljiv dokaz o slovenski zavesti, povezanosti ali skupnosti je bil vseslovenski kmečki upor leta 1515. Ta kmečki upor je obsegal vse slovenske dežele od Bele krajine in vse do skrajnega severa takratne Koroške. Med udeleženci so se pretakale informacije in končno imamo iz leta 1515 ohranjene prve tiskane slovenske besede (leukhup woga gmaina in stara prauda) na letaku, ki je poziv k uporu. Ta kontinuiteta pripelje do Trubarja, ki je prvo knjigo podpisal s Philopatridus Illiyricus (Rodoljub Ilirski). Ilirski rodoljub, v tem smislu slovenski; knjigo je torej napisal slovenski domoljub. Vsa garnitura od Adama Bohoriča naprej je domoljubna. Tudi škof Tomaž Hren, ki je bil sicer goreč protireformator in je operativno vodil požiganje knjig, je bil domoljub. Njegova korespondenca je potekala v slovenščini. Dalmatinove Biblije ni dal zažgati, ohranilo se je precej izvodov.
Večji narodi so imeli že zgodaj kulturne institucije z zagotovljenimi finančnimi sredstvi, da so se lahko ukvarjale z domoljubjem. Pri nas je bilo delovanje odvisno od ljubiteljev, npr. Žiga Zois je za svoje domoljubno delo zapravljal svoje premoženje, prav tako Valvasor. Da narediš nekaj takega, ni dovolj samo »žilica«; prisotno mora biti še neko globje čustvo. V 18. stoletju, ko ni bilo prehudih pritiskov s strani Germanov, ima prav Žiga Zois zasluge, da slovenstvo ni povsem poniknilo. Takrat nismo imeli svojih institucij; nismo imeli šol; univerze in gojenje narodne zavesti so bili odvisni od domoljubnih ljubiteljev.
V 19. stoletju se pojavijo hudi pritiski in notranji spori. A kljub nesoglasjem med Bleiweisom in Prešernom je bila Zdravljica prvič objavljena v Slovenskih novicah. Seveda ti spori niso bili takšni, kot so nam »vtepali« v glavo v šolah, ko so to predstavljali kot razredni boj in konflikt med nazadnjaki in naprednjaki. Oboji so hoteli zedinjeno Slovenijo, oboji so hoteli, da bi vsi Slovenci živeli v eni administrativni enoti takratne države in oboji so bili lojalni državi. Razlika med naprednjaki in nazadnjaki je bila samo v tem, da so eni hoteli priti do cilja s čolnom na vesla (hitro in naravnost proti cilju), drugi pa so veslali z žlicami (bolj počasi in z več ovinki). Položaj je bil težak, ampak ljudje so bili prodorni in optimistični.
Vrhunec domoljubja v 19. stoletju je predstavljalo taborsko gibanje, vrh vrhunca pa tabor na Vižmarjih, ki se ga je udeležilo 30.000 ljudi. S tem se je na nek način zaključil proces, ki se je pričel na začetku 16. stoletja. Simbolni zaključek je bil Aljažev nakup vrha Triglava in postavitev stolpa na njem. S tem smo Slovenci dobili svojo sveto goro, ki je še zdaj največji romarski cilj.
Če odštejemo »pridobitve«, kot sta socialistična revolucija in revolucionarno nasilje, je bilo partizansko gibanje domoljubno. Glavne brigade so poimenovali po Prešernu, Cankarju, Levstiku. Tudi kulturna skupina, ki je bila sicer zelo agitpropovska, je bila močna in njeno domoljubje ni vprašljivo. Na začetku 80. let prejšnjega stoletja pa se je pojavila težnja po centralizaciji (skupna jedra). Hoteli so poenotiti jezikovno, literarno in zgodovinsko vzgojo po vsej državi. Pri Slovencih pa tudi pri meni osebno je to pomenilo prelom. Šlo je na nek način tudi za zanikanje pridobitev revolucije, saj so vedno poudarjali, da je Jugoslavija skupnost narodov in narodnosti. S centralizacijo in skupnimi jedri pa so to zanikali. Te težnje so bile tudi povod in začetek prizadevanj za osamosvojitev Slovenije. Takrat smo se Slovenci začeli čustveno odklapljati.
Situacija danes je slabša, kot je bila v 19. stoletju. Smo kar nekako vdani v usodo, kar se mi ne zdi dobro.
O vohunskih romanih
Tovrstno literaturo sem včasih dobesedno požiral. Knjige sem bral v angleškem jeziku, ker jih je bilo mogoče dobiti ceneje kot prevode. Raymond Chandler, Robert Ludlum in John Le Carre so vedeli, o čem pišejo. Poznali so takratno vohunsko igro med Sovjetsko zvezo in Zahodom. Pisci so dobivali informacije od pravih vohunov; kakšen od njih je bil tudi vpleten v te igre in je lahko pisal iz lastnih izkušenj. Za to vlogo so bili zelo primerni: potovali so po svetu, bili so zvezde, imeli so stike in primerni so bili tudi za prenašanje fizičnih sporočil. Ta igra je še danes podobna, vendar pa je danes zaradi tehničnega in tehnološkega vohunjenja verjetno manj vohunov, ki bi morali informacije pridobivati na terenu.
Pred leti sem zasledil novico, da je ruska vlada kupila 10.000 električnih pisalnih strojev. Spremljal sem, ali se bo iz tega razvila kakšna zgodba, pa se ni. Sklepam, da so ugotovili, da je to še najvarnejši način za prenos informacij: brez računalnika, brez interneta. Na tak način še vedno potrebujejo tudi vohune na terenu.
Pripravlja: Jože Starič
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato se z njim rad pogovarjam. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
