In potem je kar naenkrat tu december. Hitro čas leti in hitro si sledijo tudi številke Troble. Prehitro. Inšpektorju se denimo še vedno ni uspelo pregristi do konca intervjuja z Matjažem Grudnom iz prejšnje številke. Še Marxov Das Kapital je lahkotnejše branje kot Matjažev pamflet.
Na velikolaškem trgu so na Miklavžev večer prižgali lučke in s tem naznanili odprtje adventne tržnice. Nekateri sicer menijo, da so s prižigom lučk naznanili odhod Jožlovga Janeza v zasluženo penzijo. V vsakem primeru se je tisti večer veliko spilo.
V tistih dneh se je odprla tudi smučarska sezona. Velikolaška smučarska reprezentanca, v veliki večini sestavljena iz prekaljenih veteranov, pa se je z nabito polnim prtljažnikom takšnih in drugačnih dobrot pognala v Dolomite. Nekateri so smučali več, drugi manj. Med slednje spada alfa in omega turjaške trgovine, ki je podobno kot nekoč pokojni Jože Kuralt po odličnem vmesnem času odstopil že v prvi vožnji in se potem preselil v komentatorsko kabino, ki je bila za tem ali onim šankom. Govori se, da je en dan pil kokakolo, a gre zgolj za nepreverjene informacije.
Ni edini, ki je predčasno odstopil. Odstopil je tudi predsednik zadruge. Ne na smučarski progi, ampak s položaja. Hitro je obupal. Psi so lajali oziroma krave so še nekaj časa mukale, karavana gre dalje. Proti novemu letu, ki ne prinaša nič bistveno novega in še manj dobrega. Glede na vse sranje, ki se dogaja po svetu, tisti kazalec na Doomsday Clock, Uri sodnega dne, ki je stekla leta 1947, še nikoli ni bil bližje polnoči in s tem apokalipsi. Na začetku leta smo bili od polnoči oddaljeni še vsega 90 sekund, ob letu osorej, ko bodo uro vnovič nastavili, bomo bržkone še nekaj sekund bližje. Tik tak …
V Laščah se je po drugi strani čas – na žalost ali na srečo – že zdavnaj ustavil. Proračun za leto 2025 je bil sicer po eni precej pestri redni seji in eni malo manj pestri dopisni seji vendarle sprejet. Pojma nimam, kaj vse se bo gradilo. Morda bi bilo bolje, da ne prav dosti. Mora biti nekaj v zraku, da nam praktično nobenega projekta ne uspe izpeljati tako, kot je treba. Od šolskega igrišča do tistih nekaj metrov vodovoda na Škrlovici. Kdor je začrtal črte na novo asfaltiranem šolskem igrišču, si zasluži najmanj Plečnikovo nagrado. »Povsod po svetu so budale, ampak izgleda, da je pri nas centrala,« je že nekoč davno zapisal nobelovec iz Bosne Ivo Andrić.
Težko se je znebiti občutka, da nas pri tem prehitevajo tako po levi kot po desni. Sosednje Dobrepolje bodo pred božičem znova dobre volje; pri tem so letos še malo stopili na gas. Siddharta, Petar Grašo, Gibonni, Marija Šerifović, Luka Basi, Maraaya ... Bi rekel, da takega koncerta v teh koncih še ni bilo. Pri nas pa ... Rok Ferengja in Ansambel Novi spomini.
V novo leto bomo sicer vstopili osiromašeni. Kot vsako je namreč tudi leto 2024 zahtevalo svoj davek. Med drugim sta za vedno odšla zadnji nemški Kaiser Franz Beckenbauer ter Bora Đorđević oziroma Bora Čorba, ki nas je nekoč označil za »bečke konjušare« (dunajske konjušnike), da bi nato dolgo živel in tudi umrl v Ljubljani. Vladimir Putin je na oni svet spravil Alekseja Navalnega in O. J. Simpson pa je v grob odnesel resnico o umoru žene in njenega prijatelja. Tudi filmski svet je prejel nekaj težkih udarcev. Francoski ikoni Alain Delon in Anouk Aimee, Donald Sutherland, James Earl Jones, Maggie Smith, Kris Kristofferson, Shannen Doherty alias Brenda iz Beverly Hillsa ... Pa Veljko Bulajić, ki se je med drugim podpisal pod Kozaro in Bitko na Neretvi, ter Vinci Vogue Anžlovar, ki je podobno kot Orson Welles svoj najboljši film Babica gre na jug posnel že na začetku kariere. Za vedno so odšli tudi prijateljica mladine Anita Ogulin, Jurij Souček, Manca Košir ...
Nasvidenje 2024, dobrodošlo 2025. Kot sem na tem mestu zapisal že na začetku leta, bo to še ena zelo posebna in hkrati povsem običajna etapa na dolgi dirki, imenovani življenje. Enkrat se vam bo zdelo, da ste v prednosti, drugič pa, da ste v velikem in neulovljivem zaostanku. Toda dirka je dolga in nikar ne pozabite: na koncu dirkate zgolj in samo sami s sabo.
P. S.: Prvega malo po poldnevu bomo vnovič skočili v Rašico in s sebe simbolno sprali vse grehe, ki so se nabrali v starem letu. ter očiščeni (in premraženi) vstopili v novo. Vsaj taka je ideja. V vsakem primeru vabljeni.
