Pa smo dočakali še eno novo leto. Pred leti sem se ob novem letu zaobljubil, da si nikoli več ne bom zadal novoletnih zaobljub. In bila je to edina zaobljuba, ki sem se jo kadarkoli dejansko držal. Tisti iz karlovškega konca, ki so si za novoletno zaobljubo zadali alkoholno abstinenco, so imeli tokrat vsaj malce olajšano delo oziroma malo manjšo skušnjavo. Kmalu po silvestrskem poljubu so si namreč lahko zavrteli še Šifrerjevo Vse manj je dobrih gostiln. Vrata sta po mnogih letih zaprla Dnevni bar Janez in sosednja trgovina. Upajo, da zgolj začasno, a kdo bi vedel; zgodovina ne vliva prav veliko optimizma; ni malo lokalov v naših koncih, ki so po podobnem zaprtju za vselej ostali zaprti.
Na novega leta dan smo se vnovič vrgli v Rašico. Medtem ko število firbcev, ki pridejo omočit grlo, iz leta v leto narašča, pa število udeležencev, ki pri tem omočijo tudi telo, stagnira. A če število plavalcev ne narašča, narašča prestiž prireditve; med drugim se je letos v prijetno ohlajeno vodo pognal tudi podžupan. Mimogrede, zahvala požrtvovalni navezi Trubarjeve krčme, ki se je žrtvovala, da smo si lahko ogreli kosti.
Dan ali dva kasneje je Žika bučno praznoval abrahama. Bučno je bilo po zaslugi slavljenca predvsem na predvečer postavljanja mlaja. Dodobra prestrašeni očividci so prisegali, da ni dosti manjkalo, da bi po filmu Teksaški pokol z motorko dobili še velikolaški pokol z motorko. Če izvzamemo kakšno snežno kepo ali dve v okno nič hudega slutečega soseda, so se strasti na koncu vendarle pomirile. Ob spremljavi hita Retro Banda je v šesto desetletje konec januarja »odcikcakala« tudi Nata in pri tem tokrat brez večjih težav ohranila ravnotežje, kar pa bi za nekatere druge goste žurke težko trdili.
Novo leto v nasprotju z imenom bržkone ne bo prineslo kaj bistveno novega. Američani bi sicer Grenlandijo in Panamski prekop, Kitajci bi Tajvan, Putin bi obnovil Sovjetsko zvezo, Madžari bi obnovili veliko Madžarsko – Velikih Lašč noče nihče. Kaj natančno želi Elon Musk, ne ve nihče, a se kot genialni Peter Sellers alias Dr. Strangelove v istoimenski filmski klasiki ni mogel zadržati, da ne bi salutiral z iztegnjeno desnico. Sindrom tuje roke pravijo temu.
Muska je v teh dneh povsod dovolj. Putin je še vedno v Kremlju. Trump je znova v Belih hiši. In Lenček je še vedno v zeleni hiši. Težki časi so pred nami; tudi vloga konformista ni več tako privlačna kot nekoč. Ob prebiranju o že več tednov trajajočih protestih v Srbiji sem naletel na nek zanimiv zapis. »Nisi apolitičen, le dobro ti gre. Ko bo s*anje naraslo do višine tvojega nadstropja in bo zasmrdelo tudi pred tvojimi vrati, boš tudi ti razvil kritično miselnost in zavzel politično držo. Takrat boš tudi ti glasen, toda nikogar ne bo, ki bi te slišal – tisti v nižjih nadstropjih se bodo do takrat že utopili v s*anju, tisti v nadstropjih nad tvojim pa bodo še apolitični, če me razumeš.«
Nekateri sicer bolj optimistično zrejo v prihodnost. Naš urednik denimo v navezi s svojim zvestim poslovno-pivskim partnerjem pripravlja tekmovanje v peki pic, kar je po radiatorjih in pasjih kletkah še en projekt, ki je vsaj na papirju zagarantirana uspešnica.
Tudi pred Troblo so negotovi časi. V nadaljevanju leta 2025 bo namreč dodobra oslabljena. Številka, ki jo imate pred seboj, je zadnja v tej sestavi uredniškega odbora. Dolgoletna članica občinske uprave in prizadevna članica uredniškega odbora namreč odhaja na Psihiatrično kliniko. V službo, ne na hospitalizacijo, da ne bo pomote. Bodo pa tisti bolj zlobnih jezikov dejali, da je bilo delo na občini in v uredniškem odboru vsekakor odlična priprava oziroma praksa za službo na omenjeni kliniki.
V vsakem primeru pa srečno in zdravo vsem skupaj v letu gospodovem 2025. Za popotnico pa dve Grunfovi. Nikoli se ne predaj, razen ko moraš, in pa Zdrav človek ima tisoč želja, še posebej bolnih.
