Piješ na kredo, domačija pa na boben
Liberalno obarvan politični časopis izpred prve svetovne vojne - Slovenski narod – je bil precej kritičen do velikolaške gostinske ponudbe. 13. avgusta leta 1889, ko poroča o velikem praznovanju ob odkritju Levstikovega spomenika, takole objavi: »Po prihodu v Lašče se je vsak okrepčal, kakor je vedel in znal, ali bolje rečeno, kakor mu je bila usoda mila, da ga je zanesla v d o b r o krčmo. Večina ni dobro naletela, zajutrek ni bil povoljen in bil je slab pričetek za kulinarične užitke, katerih je popoten človek tako zelo potreben.«
Če prebiramo literarno zapuščino Ivana Puclja, lahko v Veseli pisariji najdemo odlomek, ko pater Smrdokavra spregovori o velikolaških gostilnah: »Tak majhen kraj, tak reven kraj, pa ima trinajst gostiln: pomislite, o preljubi bratje v Gospodu: Lašče trinajst gostiln, trinajst hudičevih kapelic. Amen!« Danes velikolaških gostiln že dolgo ni več trinajst, na kulinaričnih sprehodih po Laščah pa z velikim veseljem in tudi spoštovanjem obiskujemo tiste, ki so preživele do danes. Med njimi imata najdaljšo tradicijo legendarna gostilna Pri Kuklju (o njej kdaj drugič) in nekdanja Hočevarjeva gostilna Pri Matijetu oz. današnja Picerija pri Roku (ki si jo bom drznila preimenovati v gostilno, saj v njej pripravijo tudi zelo okusne tradicionalne jedi).
Pred kratkim sta me »oštirka« Andreja in natakar Joško iz gostilne Pri Roku opozorila kar na dve »etno posebnosti« njihove gostilne. Prva je lesen zapah na vhodnih vratih. Kakšna iznajdljivost in veščina gradnje naših prednikov! Kadar so vrata zapahnjena, ozek in dolg lesen tram prekrije celotno širino vrat in se lahko kosa z vsako ključavnico. Ko so odprta, se leseni drog umakne v zelo dolgo stensko odprtino desno od vrat. O vhodnih vratih je 81-letni Jože Rupar iz Mačkov nad Robom članom Orlovih ekip takole pripovedoval: »Pri veženih (glavnih) vratih so bangarji (2), spodaj je prag, zgoraj je pa »preloga«. Zapirali so jih s tramičem, imenovanim »pəhək«, ki so ga na obeh straneh vrat vtaknili v luknjo v zidu.« Morda je še kje drugje ohranjen tak zapah?
Drugi dediščinski biser gostilne Pri Roku je skrivna omarica v lesenem vratnem podboju, ki so jo morda kdaj v preteklosti uporabljali kot sef. Danes se v njem med drugim skrivata simpatična napisa, ki sta nekdaj opozarjala z gostilniških sten: »Prosimo, ne vodite psov v lokal!« in »Prosi se takoj plačati«. Še enega imajo skritega drugje, govori pa o pljuvanju.
V preteklosti je po gostilnah ostajalo neplačanih več bokalov, poličev in štefanov vina. Jože Rupar iz Mačkov nad Robom (Pri Martinu) je Orlovim ekipam leta 1960 razložil, da je en sod držal 60 bokalov, da so v teh krajih četrtinki bokala rekli »masəlc«, naročil pa si lahko tudi pol »masəlca«. Bokal je vrču podobna posoda za vino, v katero so lahko nalili liter in pol vina. Pol manjši od njega je bil polič, ki je meril 7,5 dl, še za pol manjši je bil četrt bokala, štefan pa se je imenovala dvolitrska steklenica za vino. Na Štefanovo so se dobili v gostilni, kar je med drugim zapisano v zabeležkah iz naših koncev, ki jih hrani Slovenski etnografskih muzej.
»Prosi se takoj plačati,« bi lahko bil tudi prijazen nasvet tistim, ki pri pitju niso poznali mere. Ker so po gostilnah lahko »pili na kredo« in ostajali dolžni, je marsikatera domačija zaradi pijače »prišla na boben«. 73-letni Alojzij Tekavec iz Gradišča pri Robu je članom Orlove ekipe razložil, da je bilo to takrat, ko je sodišče s svojim izvedencem z bobnom razglasilo, da bo domačija prodana. Največ gruntov je bilo prodanih »na pijači«, nekaj tudi »na špilu«, kar je pomenilo, da so jih zaigrali pri kartah, je v 60. letih prejšnjega stoletja povedal 74-letni France Purkat iz Uzmanov (Pri Ta Zdolejnəm). Kmetija je šla včasih na boben tudi zaradi dote.
Prodajal je občinski sluga; kupec mu je moral takoj po nakupu plačati 5 % kupne cene. Rekli so, da je »groše plačal«. Prodajalec je potem držal odprto kupčijo osem dni. Po osmih dneh je sledila ponovna dražba ali pa dogovor. Pri kupčijah je bila potrebna »ara« kot predplačilo oziroma varščina, ki se jo plača takrat, ko je bil dogovor sklenjen. Kdor je »zbegnu«, je bil ob aro in s tem je bila kupčija razdrta. Pri običaju »aro na kup« ni smel nihče umanjkati. Nakup je opravljen, ko si »u ruoke sežejo«. Enako je pomenilo »udarla sta«.
France Purkart je opisal tudi možnosti, kadar je želel kupec kupljeno vrniti: »Če kdo pri kupčiji za stvar, ki jo prodaja »dober stoji« (garantira) in se potlej najdejo »tadli«, je kupčija razveljavljena. Če pa nič »dober ne stoji«, pa kupčija velja po načelu »kar si kupu, to boš lupu«.« Danes bi rekli: videno – kupljeno.
Nekateri so se že prej dogovorili z mešetarji. Najmanjša vsota za mešetarjenje je bila »kronca«, večja »golobinar« (2 kroni). Po uspešni prodaji so dali še po 5-10 »soudou« za »božji dnar«. Dal jih je prodajalec kupcu, kupec pa je moral še enkrat toliko priložiti in to pustiti v cerkvi, največkrat pri sv. Antonu v Dobrepolju.
Pripravlja Metka Starič
Vir: Zapiski Orlovih ekip iz leta 1960: Ljudsko pravo, Anka Novak ter Gospodarstvo, Boris Orel (hrani SEM)
Pod slikami:
Več stoglava množica ob otvoritvi Levstikovega spomenika v Velikih Laščah leta 1889 (Vir: Slovenec iz leta 1931 – hrani NUK)
Še nerešena uganka: ali je napis na nekdanji sodniji v Velikih Laščah, kjer danes stoji občinska zgradba, zavedel izdajatelja razglednice, ali pa je bila v tej stavbi res kdaj Hočevarjeva gostilna? (Vir: arhiv Tanje Debeljak)
V letu 2002 je bil na gostilni Pri Roku še viden star napis: Franc Hočevar Gostilna Pri Matijetu (Foto: MS)
