Vsak od nas se vsaj enkrat v življenju sreča s podobnimi trenutki kot so: živi se samo enkrat, najbolje je pozabiti in iti naprej, izkoristi vsak trenutek …
Živi se samo enkrat. Izkoristi vsak trenutek, ki se ti ponudi. Mogoče se ti ne bo nikoli več. Včasih ga boš izkusil pozitivno, lahko pa tudi negativno. Pri slednjem si rečeš, najbolje pozabiti in gremo naprej. Če gledaš nazaj kaj se je pripetilo, ne moreš nikoli popraviti tistega kar je bilo. Tudi ko hodiš po ulici in gledaš nazaj, se ti lahko v nekem trenutku pripeti, da ko se obrneš nazaj, se zaletiš v ulično svetilko. Si pa tako izkušnjo vtisneš v spomin in ti služi kot opomnik, šola, izkušnja.
Spomini so lahko veseli, pozitivni, negativni, žalostni ... A vsi od navedenih pridevnikov imajo skupno točko - VEČNOST. So življenjske izkušnje, ki se jih ne bi hoteli spominjati, a se nam vtisnejo tako globoko, v zadnji kotiček naše podzavesti. So kot nekakšen časovni sprožilec, ki čakajo in pridejo na plano ob vsakem trenutku, ki asociirajo na že izživete trenutke.
Toda mogoče je to prav. So trenutki, ki jih ne bi smeli pozabiti, odmisliti. Lahko jih uporabimo kot nekaj kar lahko spremenimo v pozitivno in nam pomagajo pri nadaljevanju življenjske poti.
2. maj 2019. Od nas se poslovi Primož Jakše. Oče, stric, dedek predvsem pa PRIJATELJ. V življenju smo včasih postavljeni pred težke trenutke. Iščemo oporo. Vsak od nas je že izrekel »Ti si pa pravi prijatelj.« Slednja beseda je zelo težka. Veliko moraš preživeti in izkusiti v življenju, da lahko nekoga opredeliš kot prijatelja. Primož je bil ta oseba. Mogoče kdaj težek, a v naslednjem trenutku nasmejan, dobrovoljen. V vsakem od nas se nekje skriva vsaka od naštetih lastnosti. A povezane v pravi osebi in v pravem trenutku, pripeljejo do krasnega in nepozabnega PRIJATELJSTVA.
Jože, Frenk in Andrej smo se v četrtek, na 5.obletnico, odpravili na mesto, kjer je v večnost odšel naš prijatelj. Človek bi si rekel, malo čudno, da se spominjamo trenutka, ko nas je nekdo zapustil. To je žalosten trenutek. Vesele trenutke obujamo z rojstnimi dnevi, obletnicami,.... Toda tudi v trenutku, ko nas nekdo zapusti, se pokaže neka svetla točka. Zapustil nas je, res je, a vsak za seboj pusti zapuščino. Trenutke, dogodke, ki ga ujamejo v večnost naših spominov.
Na naših vsakoletnih potepih, ko zaključimo dnevno etapo in popijemo kakšen vrček piva, zaide pogovor v pretekle dogodke in izkušnje. Zato vedno povem in rad delim dogodek iz kolesarjenja po Srbiji in Črni Gori.
Vozimo se Bajine Bašte proti Ivanjici. Za nami je že veliko kilometrov. Vozim se za Primožem in gledam njegovo držo na kolesu. Vem, da ga že malo načenja utrujenost. Pripeljem se ob bok. Pogledam ga, on pogleda mene in rečem: »Hajmo vojniče, ja sam oficir za dizanje morale, okreči ta pedala.« On pa mirno in hladno odgovori: »MARŠ U P.... M....!« Zasuka pedala in za seboj pusti vse od nas. Do Ivanjice se je videl le prah, ki se je dvigoval izpod njegovih gum.
V Ivanjici, ko smo nazdravljali ob odpeljani etapi, me je pogledal, nazdravil, dvignil palec in rekel: »MATER SI ME PODKURU. HVALA.«
To je to. To je njegova zapuščina. Pozitivizem po težkem dnevu, nasmeh po zaključenem dnevu. Predvsem pa deljenje trenutkov s prijatelji ob vsakem kilometru ki smo ga prevozili.
Andrej Krička
