Za nami je še eno dolgo in vroče poletje. No, za številne šolarje in tudi tiste, ki sodelujejo pri gradnji osnovnošolske kuhinje, je bilo precej prekratko.
Obnovo gradu Turjak so po drugi strani uspeli dokončati. Prvič po osemdesetih letih je celovito obnovljen, vsaj tako pravijo. Na slavnostno otvoritev je prišel tudi predsednik vlade Janez Janša. Če gre verjeti Mladini, ni bilo prvič, da je obiskal turjaški grad. Tam sredi sedemdesetih let naj bi se udeležil mladinskega pohoda na Turjak. Z udarno brigado poimenovano po Ljubu Šercerju. »Leta 1975, ali tam nekje okoli, se je Janez Janša udeležil tradicionalnega pohoda na Turjak v čast in slavo partizanske zmage nad vaškimi stražarji leta 1943, ki so se po kapitulaciji svojih delodajalcev, italijanskih fašistov, ki so zasedli pol Slovenije, skrili v grad Turjak, slovensko Trojo,« ob fotografiji pohodnikov, med katerimi je tudi Janša, piše Mladina. Tokrat ni prišel peš, ampak se je pripeljal, glede na njegov govor ob slovesni otvoritvi obnovljenega gradu, pa bi rekel, da je v teh pol stoletja vsaj malce spremenil tudi svoje videnje takratnih tragičnih dogodkov.
Kakorkoli že, grad je obnovljen, neke prave vsebine (še) ni. Nadaljuje se iskanje junaka, ki bi bil pripravljen prevzeti vsebinski/gostinski/hotelirski del. Srečno. V osnovni šoli je slika obrnjena. Vsebina seveda je, obnova pa še ni dokončana. Temu primeren je bil začetek šolskega leta. Improvizacija je bila glavna beseda. Improvizacija in pri sami gradnji betonizacija. Padlo je še par dreves in na račun dodatnih nekaj parkirišč izginilo še nekaj kvadratnih metrov zelenih površin. Dobrodošli v betonsko džunglo; boste pa vsaj lažje parkirali.
Ko smo že pri obnovah, od obnove Trubarjevine je sredi septembra minilo že štirideset let. Sam se slovesnosti ob tem jubileju nisem udeležil. Iz protesta, ker k besedi oziroma govoru ni bil povabljen najbolj redni obiskovalec, ki že štirideset let praktično iz dneva v dan ter tudi po večkrat na dan obiskuje Trubarjevino in z občudovanja vredno vztrajnostjo guli en in isti stol.
Amerika je po bratih Dalton spoznala še brate Bašček. Glede na to, da Donald Trump Logarjem ni napovedal novih carin ali celo vojne, Logarjev pa ni preimenoval v Ameriške Logarje, do kakšnega večjega incidenta na tej bratski ekskurziji prek velike luže kot vse kaže ni prišlo. Če seveda odmislimo, da je bil zaradi zapleta z letalskimi kartami odhod prek Atlantika zamaknjen za en dan. Na, kakopak, veliko veselje dežurnih bifejskih kibicev.
Baščki so odkrivali Ameriko, Amerika pa je nekega ponedeljkovega popoldneva prišla v naše konce. Nebo so namreč preletavali policijski helikopterji, do zob oborožene specialne enote pa so ob poteh in stranpoteh postavljale zasede. Hitro so zakrožile številne teorije, toda kaj ali koga so iskali oziroma lovili, ob nastajanju teh vrstic uradno še ni bilo znano. Glede na to, da so oblegali predvsem Ulako, se poraja vprašanje, ali ne bomo po škaljarskem in kavkaškem dobili še ulaški klan?
Vaš inšpektor se tekom dolgega vročega poletja ni podal v Ameriko, je pa odšel na ekskurzijo na dirko po Franciji, kjer je sredi človeške norišnice na pobočjih ikoničnega Alpe d'Hueza naletel tudi na člane kolesarskega društva Velike Lašče. O njihovih dogodivščinah lahko preberete na drugih straneh, na tem mestu naj zgolj povem, da so si za svojo bazo za zaključek kraljevske etape izbrali enega izmed lokalov tik ob cesti. Ko smo se nekaj ur kasneje pri vračanju proti centru tega smučarskega središča želeli omočiti grla v omenjenem lokalu, smo ostali praznih rok oziroma suhih grl. Piva je namreč, glej naključje, zmanjkalo.
Neskončna turneja gasilskih veselic je končana, skupaj z njimi se poslavlja tudi poletje. Ne le v jesen, počasi vstopamo tudi v predvolilno obdobje, ko boste ob pivu lahko sem in tja pojedli tudi golaž. Naj vam tekne, morda je to še najboljša plat volitev. Kandidati in njihovi podporniki za ta ali oni stolček pri tem že brusijo nože, ostrijo jezike in šilijo peresa. Še daleč pa je petnajsti november.
