Nekaterim bi lahko zelo koristila privatizacija institucije svetovnega prvenstva, saj obrača milijarde. Predsednik Fife je imel idejo, da bi del svetovne nogometne organizacije privatizirali s prodajo zasebnim vlagateljem. Med vlagatelji so bili največja ameriška banka JPMorgan Chase in ljudje, povezani z ameriškim predsednikom. Vključila bi se torej globalna finančna oligarhija. Idejo je predstavljal kot normalen razvoj, šlo pa je za nadaljevanje »razvoja« v smeri komercializacije in privatizacije.
Nekateri analitiki so v tem videli poskus Giannija Infantina, da bi v svojo vrečo legalno prelil nekaj denarja iz Fife. Fifa je leglo korupcije, kar najbolj dokazuje izbor organizatorja svetovnega prvenstva (SP) v nogometu. Ko so pred štirimi leti izbrali Katar za organizatorja, je sodu izbilo dno in postalo je jasno, da je bila organizacija SP kupljena. Podoben poskus je bila pred leti ustanovitev nogometne superlige. Evropska nogometna zveza Uefa se je temu odločno uprla, do trenj med Fifo in Uefa prihaja ves čas. V konfliktu je tako zdajšnji predsednik Uefe Aleksander Čeferin, kot sta bila tudi njegova predhodnika Lennart Johansson in Michel Platini. Gre za prestiž, zato je ta konflikt absolutna stalnica.
Fifa ogromno denarja vlaga v afriški nogomet, kamor pošiljajo nogometne inštruktorje, ki pomagajo pri vzpostavljanju sistema. Sofinancira gradnjo nogometne infrastrukture in pomaga pri popularizaciji. V šali pravim, da se gre Fifa »gibanje neuvrščenih«, kajti v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki ima ogromno podporo. Gianni Infantino bo na kongresu Fife ponovno kandidiral za predsednika in malo verjetno je, da ne bi bil izvoljen, saj sta celotna Afrika in velik del Azije na njegovi strani.
Tudi Aleksander Čeferin naj bi ponovno kandidiral za predsednika Uefe. Če bosta oba zdajšnja predsednika (Fife in Uefe) ponovno izvoljena, bosta trdno sedela v svojih sedlih in vprašanje je, kam se bodo razvijali odnosi med obema organizacijama: v nadaljnjo zaostritev ali v otoplitev.
Evropa (in Uefa) je po kvaliteti in po rangu celina številka ena v nogometu. Tu se odvijajo najpomembnejša in najbogatejša klubska tekmovanja na svetu. Veliki klubi so v lasti zelo bogatih ljudi, ki se na nogomet spoznajo kot »zajec na boben«. Za njimi so velike banke, gre za globalno finančno oligarhijo, ki skuša dokončno prevzeti svetovni nogomet. Pri tem se Evropa (Uefa) ne da.
Evropa politično izgublja vpliv, kar v črnem scenariju lahko povzroči tudi izgubo primata Uefe. Ker vse skupaj poganja denar, bi se v primeru finančne krize karte lahko močno premešale. Azija z velikimi koraki koraka naprej. Trenutno so reprezentance azijskih držav (razen Japonske in Južne Koreje) še obrobne. A če bi se milijonarji, ki se na igriščih podijo za žogo, preselili v tamkajšnje klube, bi se stanje spremenilo.
V športu nasploh je zelo močno čutiti financializacijo*. Zakaj so v košarki uvedli četrtine? Da lahko prodajo še dva termina za reklame, v dvoranah pa več hamburgerjev in Coca Cole. Morda jih bodo nekoč uvedli tudi v nogometu. Zaradi financializacije športa se lahko poenostavijo in spremenijo tudi pravila, česar se je bati tudi pri nogometu.
Danes so nogometna pravila takšna, da sodnik 'offsajda' ne more videti. Lahko ga vidijo samo naprave, združene v VAR (Video Assistant Referee, video pomočnik sodnika). Na podlagi VAR sodniki lahko razveljavijo gol zaradi napake, ki se je zgodila dva napada prej. Včasih je veljalo: če sodnik ni sodil, napake ni bilo! Pregledi nazaj povzročijo »razsekano« igro, ki je za gledalca nezanimiva. Danes imajo sodniki po zadetku »simpozij«, na katerem ugotavljajo, ali je gol bil ali ga ni bilo. To pa ubija romantiko v nogometu in v športu nasploh.
Na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji je na tekmi med Jugoslavijo in Zairom Dušan Bajević priznal, da dosojeni gol ni bil veljaven, ker je šlo žoga v gol od strani, skozi odpeto mrežo. To so bili časi poštene igre (Fair play). Takih primerov, ki jih mora »razsojati« VAR, ni toliko, da bi morali zaradi tega posegati v igro.
Financializacija že povzroča, da se igralci, najbrž zaradi določil pogodbe, obnašajo po določenih pravilih. To povzroči, da so zunaj igrišča vsi igralci enaki: »poštirkani«, brez izpadov, predvidljivi, ... Zaradi tega se izgublja raznolikost karakterjev. Včasih pa so si (še posebno angleški) dovolili tudi pijančevanje pred tekmo, zaradi česar jih nihče ni preveč obsojal, če so le korektno odigrali. Danes je odziv javnosti tako pomemben, da je treba izpade preprečiti. Podobno je v vseh športih, še zlasti kjer je v igri veliko denarja.
Financializacija ubija tudi tradicijo, na kateri slonijo klubi. Dediščina, ki jo ohranjajo tradicionalni nogometni klubi (posebej tu izstopajo evropski), je zelo pomembna. Tudi zelo mladi navijači poznajo igralce, ki so v klubu igrali pred desetletji, osvojitev naslova praznujejo še po mnogih letih in se veselijo vsake zmage svojega kluba. A današnjih lastnikov klubov tradicija in zgodovina ne zanimata. Vseeno jim je, koliko navijačev je umrlo v tragediji na stadionu Hillsborough leta 1989. Navijačem pa je mar in še danes tisoči pojejo pesem You will never walk alone - v spomin na umrle. To je vrsta mitologije, na kateri stojijo klubi. Tudi igralec, ki bo v klub prišel iz Afrike, bo s tem seznanjen. Začutil bo, kako je takšna tragedija še vedno živa in živel s tem. V tem je ostanek romantične duše nogometa. Bojim se, da bo financializacija to ubila. Klubi, kot je FC Bayern so kulturna inštitucija, klub FC Barcelona pa je, ne samo kulturna, ampak tudi politična inštitucija, katalonsko samobitna.
*Financializacija: Sprememba načina in vrednotenja športnih ekip, ki lahko preoblikuje modele lastništva, da bi bili bolj podobni korporativnim združitvam in prevzemom s poudarkom na dolgoročnem dobičku in rasti vrednosti blagovne znamke (Jon Flynn, LinkedIn). V Afriki je še vedno veliko evropskih nogometnih trenerjev.
Pripravlja: Jože Starič
