Jesen je tu, Dunjo moja, in z njo referendumi, volitve ...
En referendum je pred nami, en super referendum pa za nami. Ker sem moral v nedeljo zjutraj pred pomembnim sestankom v Gaju na bankomat, sem se slednjega celo udeležil. Še najbolj sem kolebal pri vprašanju glede RTV-prispevka. V tednih pred tem sem namreč v poplavi izrečenih ter zapisanih norosti naletel tudi na to, da v primeru, da se ukine RTV-prispevek, ne bomo mogli več spremljati smučarskih skokov. Priznam, da je bil to močan argument. Pošteno so me zasrbeli prsti, da bi obkrožil ZA ukinitev prispevka in da bi s tem počepi, s katerimi se kolikor toliko resno ukvarjajo v petih državah, dejansko izginili z ekranov.
Pravijo, da je prihajajoči referendum še pomembnejši. O vsebini ne vem prav dosti, a enačba se zdi jasna. Da bi čim manj ljudi imelo čim več denarja, mora imeti čim več ljudi čim manj denarja.
Pred nami so tudi lokalne volitve. Na listah so nova in stara imena. Nekateri dolgoletni samooklicani borci za občinski boljši jutri so obupali, spet drugi vztrajajo. Eden ali dva sta postala že inventar. Ko so bili prvič izvoljeni v občinski svet, se je Mrtvo morje komaj dobro razbolelo.
Pri tem mi na misel pride Mitch McConnell, ki je ameriški senator že vse od leta 1985. Pred časom so ga na eno izmed glasovanj pripeljali na vozičku. Prisotnega telesa, povsem odsotnega duha, a važno je, da je v pravem trenutku dvignil roko. Zvestoba oziroma mandat do groba. Zgleda, da so tudi občinski svet nekateri pripravljeni zapustiti zgolj z nogami naprej.
V naslednjih dneh in tednih se bomo v časih, ko je tista fraza o obljubi in dolgu obrnjena na glavo, naposlušali takšnih ter drugačnih obljub. Ne verjamem sicer, da bo šel v naših koncih kdorkoli tako daleč kot Donald Trump, ki je v paniki pred novembrskimi vmesnimi volitvami vsakemu polnoletnemu ameriškemu državljanu obljubil pet tisoč dolarjev po glavi. Kje bi oziroma bo sevniški zet vzel 1.200 milijard dolarjev, pri tem ni znano oziroma pomembno. Kot že rečeno, obljuba še ne dela dolga.
»Oblast iz naroda dela budale, toda narod je prvi začel, ker je iz budal napravil oblast,« je že nekoč davno modro ugotovil Grunf. In ko smo že pri narodu ter Grunfu, še ena sijajna ter za naše kraje zelo primerna iz njegovega repertoarja modrih misli: »Mi smo narod, ki mu je preteklost bolj negotova kot pa prihodnost.«
Bodi dovolj politike, posvetimo se raje precej pomembnejšim zadevam. Pred časom so poskušali vdreti v zadružni bife, a jih je pregnal sosed v spodnjicah. Po vseh letih, preživetih v službi pri tako imenovanem najboljšem sosedu, je dejansko postal najboljši sosed. Tisti bolj zlobnih jezikov sicer pravijo, da je želel zgolj ubraniti svojo pisarno, v katero se je preselil po upokojitvi in v kateri je prisoten po deljenem delovnem času: od devetih do enih ter potem še od štirih do osmih.
Številni so šli jeseni po gobe. Na srečo le dobesedno. Nazadnje smo tovrstno invazijo na gozdove spremljali med italijansko ofenzivo leta 1942. Po gobe gre tudi ta rubrika. Prav je namreč, da se skupaj s staro občinsko garnituro poslovi tudi inšpektorat. Da ne bo kot Cristiano Ronaldo predolgo vlekel kariere.
Kot pri Ronaldu je forma počasi (z)bledela. V opravičilo: bila so to dolga štiri leta. Zelo dolga. Dogajanje v naši ljubi občini je pogosto razburljivo kot neposredni prenos menjavanja plime in oseke. Povedano drugače, vrh glave vas imam in verjamem, da številni med vami tudi vi mene. Nekateri so bentili, ker sem jih omenil, spet drugi, kot Starcov Martin, ker jih nisem. Bili so tudi takšni, ki so bentili, če sem jih in če jih nisem omenil, kot denimo dežurni junak teh zapisov, ki je v silni želji, da se še zadnjikrat prebije v to rubriko, pred dnevi svojo Škodo spremenil v potujoči kurnik. Eden ali dva sta mi celo zagrozila, da ne bi slučajno omenil njunih prigod in podvigov iz preteklosti. Kot denimo avtohtoni kozel, ki je pred mnogimi leti zgrabil bika za roge – dobesedno – in ga za stavo prevrnil. Držal sem obljubo, nisem in ne bom omenil.
Ob uri slovesa se ne opravičujem nikomur, sploh ne na smrt užaljenim kalimerom. Žal mi je le, da sem parkrat privolil v (samo)cenzuro, a tudi to mi ni pretirano kratilo spanca. Bi pa se morali zamisliti tisti, ki so jo zahtevali. Ker če ni bilo zapisano, še ne pomeni, da se ni tudi zgodilo. Moram pa v isti sapi priznati, da me je skozi vsa ta leta prijetno presenetilo in grelo spoznanje, da je večina med vami to rubriko vendarle sprejela na način, kakršen je bil tudi njen prvotni namen. Malo zares in precej več za šalo.
Tli sicer upanje, da inšpektorjeva pisarna ne bo ostala prazna. Bralka s psevdonimom Cvetka Marjetka je denimo že nakazala interes. Kar pogumno, pa čeprav vam prav dosti novih prijateljev tovrstno seciranje občinskega dogajanja in s*anja (namesto zvezdice po želji vstavite črki t ali r), ne bo prineslo.
Sam pa bom končal v slogu Štoparskega vodnika oziroma Douglasa Adamsa. Zbogom in hvala za vse ribe. Delo inšpektorja bom pogrešal kot pes bolhe.
