O kolesarski sezoni*
Tadej Pogačar je vodja. Zadnji podoben vodja je bil Lance Armstrong. Peleton mu priznava vodilno vlogo. Tadej je dober človek, je všečen (likeable), z vsemi je v dobrih odnosih, za vsakega najde dobro besedo, ni tračev o tem, da bi bil s kom v sporu. To je njegov značaj.
Letos sem gledal Giro (d'Italia), ki ga že leta nisem. Ker med favoriti ni bilo Slovencev, sem samo gledal in užival v dirki. Bil mi je izjemno zanimiv. Tudi Tour (de France) sem spremljal od začetka do konca. Zdaj pa Vuelto. Razvadili smo se, da je Pogačar številka 1, da je najboljši na svetu. Zanima me, koliko moči mu bo pobrala Vuelta, ker ima pred seboj še tri dirke: svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo, ki bo pri nas, in Lombardijo (Il Lombardia). Vse to še mora prevoziti. Ko sem gledal kronometer na dirki po Švici, kjer je Tadej Pogačar premagal van der Poela za tri desetinke sekunde, sem mislil, da je to vrhunec in da lahko za letos končam s spremljanjem kolesarstva. Na Vuelti pa je v kronometru premagal drugouvrščenega Britanca Hayterja za devet stotink sekunde. Dirki po Švici je sledila enodnevna dirka Paris–Roubaix, kjer pa se Tadeju Pogačarju zmaga izmika – mislim, da je zmaga na tej dirki njegova velika želja in motiv za naprej. Za zmago na tej dirki bi moral po moje pridobiti nekaj kilogramov. Na Vuelti je najbrž cilj pripeljati do konca, po možnosti z rdečo majico na vseh etapah, kar je na Grand Touru nazadnje uspelo Gianniju Bugnu na Giru leta 1990. Nikoli pa se ne ve, kaj se bo zgodilo. Predvčerajšnjim se je to pokazalo na tistem ovinku, kjer se je izvlekel brez padca samo z neverjetno veščino obvladovanja kolesa.
Med Slovenci je treba omeniti tudi mladega Jakoba Omerzela iz ekipe Bahrain Victorious, ki je v sedmi etapi Vuelte osvojil četrto mesto in je na robu deseterice v skupnem seštevku. Mislil sem, da bo vozil bolj konzervativno, vendar je v gorski etapi osvojil odlično četrto mesto.
Za Primoža Rogliča se mi je zdelo, da je brez motiva, vendar je videti, da ga ima. Veliko vprašanje pri njem pa je ekipa, v kateri bo nadaljeval svojo športno pot. Odhaja iz ekipe Red Bull – BORA – hansgrohe, glede tega, kam bo prestopil, pa se govori marsikaj, tudi to, da bo prestopil v UAE Team Emirates – XRG, je slišati. Veliko govoric je tudi o prestopu v Loto Intermarche, ki pa je nizkoproračunsko moštvo, zaradi česar mu bodo, po mojem mnenju, težko ponudili ustrezno vsoto. V svoji karieri je staknil marsikatero poškodbo, ki mu je pustila posledice, vendar je videti, da lahko še vedno vrhunsko dirka. Če se bo dogovoril s »pametno« ekipo in bo motiviran, bo lahko še nekaj let uspešno dirkal in svoje izkušnje prenašal na mlajše tekmovalce.
Ob zdajšnji situaciji na Bližnjem vzhodu se včasih sprašujem, ali bosta ekipi UAE Team Emirates – XRG in Bahrain Victorious še delovali. V najbolj pesimističnem scenariju ti dve državi (UAE – Združeni arabski emirati – in Bahrajn) ne bosta več obstajali, posledično pa bi bila vprašljiva tudi usoda obeh ekip.
*Pogovarjala sva se dopoldne tisto avgustovsko soboto, ko je v osmi etapi Tadej Pogačar nesrečno padel in hudo poškodovan zaključil z letošnjo Vuelto.
O Arabskem polotoku
Države na Arabskem polotoku so po prvi svetovni vojni »ustvarili« Britanci. Tam obstajata dve zgodovinski državi: Jemen in Oman. Obe sta stari državi. Jemen je država, ki je rimski imperij ni mogel pokoriti. Glavno mesto Sana ima tritisočletno zgodovino, od tam naj bi bila kraljica iz Sabe. Danes je Jemen revna država na jugu Arabskega polotoka, vendar je to stara država, ki je nikoli niso mogli zavzeti, ker so rojeni borci, vajeni nenehnih bojev. Vse ostale države so bile umetno ustvarjene. Kuvajt, Bahrajn, Katar in UAE (ZAE). V Združene arabske emirate so združeni emirati, ki so jih Britanci vzeli Omanu. Osnova za razdelitev Arabskega polotoka sta bila tajni Sykes-Picototov sporazum iz leta 1916 in Balfourjeva deklaracija iz leta 1917. V tajnem sporazumu so si Britanci in Francozi razdelili vplivna območja na Bližnjem vzhodu. Do prve svetovne vojne je bil ta del sveta del Otomanskega cesarstva, Britanci pa so Arabcem obljubljali samostojnost, ko bo Otomansko cesarstvo premagano. V Sykes-Picotovem sporazumu pa o samostojnosti ni govora, zato je bil tajni. Za tajni sporazum nihče ne bi vedel, zato ga je morala podpisati tudi priča, to je bil ruski car. V oktobrski revoluciji so boljševiki prevzeli oblast, našli dokument in ga leta 1917 objavili. Po objavi so bili Arabci sicer jezni, vendar niso mogli nič, ker niso imeli moči, Britanci pa so z raznimi spletkami in podkupninami povzdignili nekatere družine, ki so postale kraljeve družine (Jordanija), ustanovili Kuvajt, ki so ga odcepili od takratne province Basra in je danes del Iraka, ustanovili Bahrajn, ki je bil pred tem perzijski, povzdignili družino Saud in ustanovili Savdsko Arabijo ter Združene arabske emirate. Meje med novimi državami so določili na zemljevidu (z ravnilom) brez upoštevanja dejanskega stanja na terenu.
Arabski polotok je relativno miren, vedno pa obstaja konflikt med Perzijci in Arabci, ki ima delno zgodovinske korenine, delno pa gre za verski konflikt (Šiiti, Suniti). Danes so tako Perzijci kot Arabci zelo zainteresirani za mir, kajti vojna nikomur ne koristi, ker vsem onemogoča trgovanje. Najrevnejša, vendar najštevilčnejša država na polotoku je Jemen, ki ima tudi zelo močno vojsko.
Jemen je danes najbolj znan po Hutijih. Huti je priimek ene od vodilnih družin gibanja Ansar Allah. Poimenovanje Hutiji so začeli uporabljati na Zahodu, v resnici pa gre za gibanje Ansar Allah.
Britanci so bili pomorski imperij in so imeli vedno interes nadzorovati morske ožine: Gibraltar, Hormuz Bab al-Mandab (med Arabskim in Rdečim morjem), Malaško ožino (med Malezijo in Indonezijo) in tudi Sueški prekop. Britanski imperij, ki se je skupaj z ostalimi (nizozemskim, belgijskim, španskim …) zlil v nekakšen zahodni imperij, ima še vedno interes nadzorovati pomorske poti, kajti 80 % svetovnega tovornega prometa poteka po morju.
Perspektiva arabskih držav je v teh časih vprašljiva, a dokler imajo nafto in mir, bodo arabske države zagotovo obstale.
