Pizziada je vnovič uspela in najbrž ne bom pretiraval, če zapišem, da je bil v primerjavi z lansko storjen nov korak naprej. Tako po organizaciji kot obisku. Ljudje imajo pač radi pice. Sploh, če/ko so zastonj. Še piranje jih ne bi mogle razgrabiti hitreje.
V starem bifeju je vse po starem, v novem vse novo. Tisti od vseh pozabljeni stojnici sta še vedno prislonjeni na pročelje Levstikovega doma. Laški gasilci imajo nov kombi, robarski so organizirali prvomajski kres, na Rašici so adaptirali križišče. Spet.
Sosed je spet oziroma še vedno na bolniški. Ker ni eden tistih, ki bi z veseljem držal noge v zrak, mu je seveda že pošteno dolgčas. V tej luči ne čudi, da je z veseljem sprejel pobudo, da med poroko prijateljeve hčerke čuva nevestino domačo hišo. Tej ad hoc ustanovljeni varnostni službi, ki naj bi pregnala morebitne nepridiprave, so se nemudoma pridružila nekatera najpogumnejša, a tudi globoka ter presušena vaška grla. Da so vse skupaj vzeli zelo resno, priča podatek, da so dali natisniti majice. Eden od članov te velikolaške različice Sintala je sicer v roke dobil majico, ki je bila, glej ga zlomka kakšen slučaj, par številk premajhna, pa je bil bolj kot strah vzbujajoči varnostnik videti kot neka priletna vaška starleta na tekmovanju mokrih majic. A akcija je uspela. V več pogledih. Lopovi so se posestva ognili v velikem loku, po neuradnih informacijah pa se je na koncu pri čuvanju hiše spilo skoraj toliko alkohola kot na sami ohceti.
Enega ali dva preveč je pred časom zvrnil tudi nek naš soobčan. Po prekrokani noči v prestolnici je kot že večkrat pred tem sedel v taksi. Ker ni bilo neposrednih prič, ni docela jasno, zakaj je prišlo do šuma v komunikaciji. Kar je jasno, je, da je namesto v domačih logih pristal v Polhovem Gradcu. Po kakšni uri ali dveh je končno uvidel, da zaman išče domačo hišo, ob pomoči začudenih, a prijaznih domačink pa je prišel do spoznanja, da se ta nahaja kakšnih 50 kilometrov južneje. Še dobro, da ga taksist ni odpeljal v Slovenj Gradec ali celo avstrijski Gradec.
K bolj resnim temam. Ene volitve so mimo, druge se počasi bližajo. V državnem zboru bo naše konce tudi v naslednjih štirih letih zastopala Alenka Jeraj, za katero je to že šesti mandat. Bo že držalo, da kopriva ne pozebe. Za tiste, ki ne veste ali ste pozabili – Kopriva je bil njen alias na Twitterju, s pomočjo katerega je anonimno udrihala po drugače mislečih, vse dokler se ni enkrat zatipkala in nehote razkrila svoje prave identitete. To je naša nova stara predstavnica v hramu demokracije. Že skoraj 6500 dni in štejemo dalje. V vseh teh letih je sicer v naše konce redko zašla, pa čeprav je imela na voljo pisarno na občini.
Zdaj se bo počasi pričel boj za županove stolčke. Janković je uradno že napovedal vnovično kandidaturo, v Laščah na prve uradne kandidature še čakamo. Ko vidim, s kakšnimi se na enem izmed družbenih omrežji med seboj obkladajo nekdanji velikolaški sosedje, ko ne manjka niti premetavanja kosti, me sicer zanimanje za kakršno koli politiko še dodatno mine.
Neizmerno radi se delimo, pa čeprav smo vsi skupaj na enosmerni cesti z isto končno postajo. Ura pa neusmiljeno tiktaka. »Čas je naš največji sovražnik, ne ljudje. Ljudje so minljivi kot vse drugo, a čas bo vedno tu, da vam vse vzame. Leta, mladost, ljubezen, spomine, ljubljene osebe, na koncu pa še vas. Čas nikomur ne prizanaša, pred njim še nihče ni pobegnil,« je nekoč dejal danes že pokojni srbski filmski igralec Nebojša Glogovac.
