Odprava Artemis 2 je šla nekako mimo mene. Zelo dobro pa se spominjam programa Apollo in prvega pristanka na Luni.
Star sem bil 11 let in takrat sem začel brati časopis. Takoj, ko sem slišal o kakšni odpravi, sem pograbil Delo in pregledal, ali kaj piše o raketah, o Apollu, poletih na Luno. V bistvu sem zaradi poletov v vesolje začel brati časopise. Za vesoljskimi poleti sem bral šport in kasneje še politiko.
Živo se spomnim oddaj na televiziji, v katerih so razlagali vse v zvezi s poleti v vesolje. Voditelj je bil Boris Bergant. Spomnim se pogovora z Wernerjem von Braunom, za katerega takrat nisem vedel, da je bil nacistični znanstvenik in da je bil avtor nemških raket, s katerimi so napadali Veliko Britanijo. Ko je misija Apollo 11 pristala na Luni, smo bili ravno na obisku pri sorodniku v Franciji. V spominu mi je ostalo, da se nam je pri vrnitvi s sprehoda zelo mudilo, saj nismo hoteli zamuditi pristanka.
Zame je bil projekt Apollo torej prelomnica, zaradi katere sem se začel zanimati za dogajanje po svetu, začel brati časopise pa tudi drugo literaturo. Pred prvim pristankom na Luni so izvedli anketo, v kateri so ljudi spraševali, kaj bo rekel tisti, ki bo prvi stopil na Lunino površje. Seveda nihče ni uganil znamenitih besed Neila Armstronga: »To je majhen korak za človeka in velik za človeštvo.« Ta dogodek je dejansko globalno povezal ljudi, cel svet je to gledal, po televiziji so kazali modele raket in razlagali faze poleta, podrobnosti o lunarnem modulu. Za moje takratne oči so bile oddaje na televiziji Ljubljana vrhunske, zelo poljudne in sem jim kot otrok lahko sledil.
Apollo 11 je bil vrhunec poletov v vesolje. Vse, kar je bilo kasneje, ni več dosegalo takšnega zanimanja. Zasledil sem, da so se letos spet pojavile debate, ali so leta 1969 pristali na Luni ali ne. Moj komentar na to je bil vedno: »Če niso zares pristali, so pa vse skupaj hudičevo dobro naredili, da je verjel ves svet.« Zagovorniki te teorije celo vedo, kdo naj bi celotno zadevo režiral – to naj bi bil eden največjih režiserjev vseh časov: Stanley Kubrick. Dejstvo je, da so v bistvu že s programom Apollo dosegli vse, kar so letos ponovili v odpravi Artemis 2, res pa je, da je bila letošnja krožnica poleta okrog Lune daljša. Vesoljska tekma med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike, ki se je odvijala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila v bistvu zelo hitra: od prvega poleta Jurija Gagarina v vesolje do pristanka na Luni je minilo osem let. Obe strani sta svoje uspehe izkoristili za promocijo in dokaz prevlade.
O jedrski nesreči v Černobilu
Te nesreče se spomnim, ampak se mi ni zdela takšna katastrofa. O nesreči se je začelo govoriti v začetku maja. Spomnim se vseh opozoril o tem, česa iz narave ne smemo jesti, pa strašili so, da se bodo ljudje rodili z več rokami, … Tistega leta mi je bolj ostala v spominu nesreča raketoplana Challenger, ki se je zgodila januarja in v kateri je umrlo sedem astronavtov. Sicer pa je bil vrhunec leta 1986 Primož Trubar. V času černobilske nesreče smo se intenzivno pripravljali na igro Življenje in smrt Primoža Trubarja. Konec junija je bila premiera in v začetku maja sem bil popolnoma v tem.
O začetkih na Trubarjevi domačiji
Ko smo pripravljali igro Življenje in smrt Primoža Trubarja, sem že vedel, da bom delal na Trubarjevi domačiji kot vodnik. Tistega leta so se vsi ljudje pogovarjali o tem, kaj se dogaja na Rašici. Poznalo se je po obisku in po odzivih, ki sem jih čutil. Obnova in ureditev Trubarjeve domačije je bila velika pridobitev za obiskovalce. Pred tem so si na Rašici ogledovali le spomenik, potem pa je bila urejena spominska soba. Priložnostno sem vodil že od avgusta, čeprav je bila otvoritev šele 21. septembra. Obiskovalcem sem pokazal spominsko sobo še preden je bila uradno odprta, kar so mi potem prepovedali, vendar prepovedi nisem upošteval. Kako naj bi ljudem, ki pridejo na ogled in prosijo, da bi si ogledali spominsko sobo, tega ne omogočil? Trubarjeva spominska soba je še danes nekaj posebnega, med ljudmi je takoj dosegla dober odziv. Kontrast med zunanjostjo mlina in vsebino je med ljudmi povzročil začudenje in navdušenje. Takrat sem začel razlagati Trubarja. Moje vodenje je raslo organsko: o Primožu Trubarju sem nekaj vedel, vešč sem bil javnega nastopanja, začel sem še dodatno brati o Trubarju. Tudi od ljudi, ki so tisto leto obiskovali Rašico, sem se ob neformalnih pogovorih marsičesa naučil. Vse to sem ponotranjil, postalo je del mojega vedenja in znanja in iz tega je nastalo vodenje, ki je bilo značilno zame. Nikoli se nisem formalno izobraževal o vodenju in o Primožu Trubarju, vedno pa sem analiziral, kaj je dobro in kaj ne, spremljal sem odzive skupin in glede na to prilagajal vodenje za različne skupine. Na koncu se je vse tako sestavilo, da so nekateri menili, da sem ikona Trubarjeve domačije. Delo na Trubarjevi domačiji je bila služba, vendar pa je ta služba postala tudi moj način življenja in ni mi bilo težko. V tem delu sem užival, bilo je zanimivo, dinamično, ni mi bilo dolgčas, v špicah je bilo veliko adrenalina, vendar se mi je vse to zdelo normalno.
Pripravlja: Jože Starič
Razkritje: Adl z odprtimi očmi in ušesi spremlja svet okoli sebe, zato se z njim rad pogovarjam. Ker se mi zdi škoda, da bi vse odletelo v pozabo, pogovore snemam in nato iz njih izluščim, kar se mi zdi zanimivo. Vse, kar je napisano, je povedal Adl, možno pa je, da je zapisano v drugačnem kontekstu, zaradi česar je odvezan vsakršne odgovornosti za objavljeno.
