Nekrolog je posebno, namensko pisanje, pri katerem je verjetno najtežje odpreti prazen besedilni dokument in zapisati prvo poved. Obtežen s čustvi in ultimativno odgovornostjo do besed, ki bodo človeka pospremile iz bivanja v nebivanje, iz stiska roke v spomin, predstavlja piscu veliko breme, saj ve, da ne bodo izvabljale nasmehov na obraze, ampak bolečino, jok, obup, vsekakor nič takšnega, kar bi lahko kogar koli osrečevalo. Še dobro torej, da ne pišem nekrologa, ampak le preprosto besedilo v spomin Nejcu, ki je idilično sončnega 16. januarja 2022 odšel na zimski vzpon na Triglav, a se z njega ni vrnil domov.
Kljub sledečemu prepletu najinih zgodb bi lagala, če bi zapisala, da sva bila z Nejcem dobra prijatelja, saj sva se le bežno poznala. Zanj tudi nimam posladkanih besed, ker sem mnenja, da pretenciozno vélike misli in dramatizirane krilatice zgolj zameglijo in okrnijo spominjanje, ki bi moralo ostati iskreno in naslovljeno na resničnega človeka. In Nejc je bil tako pristen človek, da mu vsaj to dolgujem. V spominu ga imam kot od sebe precej mlajšega ljubkega fantiča z očali iz sosednje vasi, ki me je vsakokrat zgledno pozdravil v trgovini, kasneje pa tudi v kateri od vaških gostiln. Ker se to spodobi. Kmalu zatem, ko je z uspešno opravljenim izpitom za vožnjo avtomobila dočakal svojo odraslo neodvisnost, sva se nekega mrzlega jutra srečala tudi od blizu. Še v trdi temi sem vsa zmrznjena v svojem starem audiju krmarila proti Laščam med kupi snega in v nepreglednem ovinku je le malo preveč smelo pribrzel Nejc. Morda bi kakšen agilnejši voznik splezal na napluženo barikado, jaz pa sem samo stisnila zavoro in otrpnila na mestu, dokler nisem slišala pričakovanega reska in sprednji konec njegovega avta se je ustavil v zadnjem boku mojega. »No, pa smo tam.« V glavi se mi je zvrtel scenarij, ki me čaka: nestrpen moški voznik, ki bo hrulil name, kaj sem vendar počela, da ne smem klicati policije in da se na moji karoseriji komaj kaj pozna, da se mu mudi v službo, da sem mu pokvarila dan in me bo na koncu prepričal, da sem za vse kriva sama … »Aaaaa!« Globoko sem zajela sapo, prestavila v prvo, ugasnila motor, odpela varnostni pas in poklapano izstopila. Pričakal me je zaskrbljeni Nejc, ki me je najprej vprašal, ali sem v redu. Nato se mi je opravičil, da je trčil vame, in obljubil, da bo sam poskrbel za popravilo moje stare pločevine. O svojem avtu ni rekel ničesar. Odgovorila sem s kratkim: »Ja, v redu sem« in: »Hvala,« čeprav sem bila v resnici šokirana. Ne nad najino prometno nesrečo;teh sem do takrat imela že kar nekaj, ampak nad tem, kako se je razpletla. Vse obljubljeno se je uresničilo in razen nekaj dni brez prevoznega sredstva nisem imela v zvezi z dogodkom nobenih skrbi več. Dejanja govorijo glasneje od besed, mar ne?
Kasneje se nisva nikoli več zares pogovarjala, opazila pa sem, da je vzljubil hribolazenje, saj je neumorno objavljal fotografije z vedno drznejših izletov in jih pospremil z doseženim časom hoje. Ker je bilo skalnato visokogorje svojčas tudi moja velika ljubezen, sem vedno z zanimanjem pregledala spletne objave z njegovih tur in se vračala v svoja doživetja. Spomnim se, da sem večkrat pomislila: »Fant je kar resno zagrabil,« saj so bile vmes tudi bolj zveneče destinacije, ki sem jih sama pospravila v predal posebno pomembnih trofej. Naposled je bil na vrsti Triglav … pozimi. Ne, nikoli nisem zlezla višje od Kredarice, četudi sem poleti že večkrat posedala ob Aljaževem stolpu, prvič še kot osnovnošolka in enkrat celo na snežnem zametu nad njim, ki se je v mrzli pomladi leta 2001 obdržal vse do junijskega dneva državnosti. In ko sem leta 2016 na kamniški Brani ob prepadnem žlebu prvič začutila šibeča kolena in omehčane kolke, sem dereze, cepin in pohodno plastiko za vedno postavila v kot. Dereze in čevlje sem prodala, cepin pa predala očetu z željo, naj ga podari ali posodi nekomu, ki bi sicer po hribih kolovratil brez ustrezne opreme. Bil je vrhunski pohodni cepin z okroglo rinko in le nekaj praskami, ki so nastale ob mojih redkih zimskih vzponih. Na enem od njih sem v še beli pomladni nedelji prečila snežino na poti na Jalovec. Najlepši važič nad Tamarjem je vedno postregel z nepričakovanim zapletom in tudi tokrat ni šlo drugače. Na srečo me je moj bleščeči cepin še pred previsom ustavil na poti v ledeniško dolino Koritnice, ki se vije kakšnega pol kilometra nižje. Tiste druge nedelje pred dvema letoma ga je oče posodil Nejcu.
Bil je optimističen dan; narava se je kopala v soncu in ob kosilu sem sorodnikom z navdušenjem razlagala, kako sem ravnokar prvič stala na drsalkah. Vest o Nejčevi tragični nesreči pod Malim Triglavom je toliko bolj zarezala v možgane in me v hipu vrnila na pobočje nad Kotovim sedlom, kjer sem sama doživela isto. Samo z drugačnim koncem. Vse z dobrim namenom izrečene misli, ki sem jih poslušala ob Nejčevem pretresljivem pogrebu in po njem – da je zdaj tam, kjer je bil vedno srečen, da ga je Triglav poklical k sebi in da je bilo že tako usojeno, so ob zavedanju nepovratnosti tega, kar se je zgodilo, zvenele kot slaba tolažba. A kaj drugega je sploh preostalo?
Enako močno so me pretresle očetove besede o mojem cepinu, ki je »zdrsnil z njim,« saj je zraven odšla tudi vsa moja mladostna korajža, vsa želja po adrenalinu, neverjeten občutek svobode, ki me je vsakokrat pričakal na vrhu. Okrog mene so se mnogi spraševali in se še sprašujejo, zakaj je Nejc sploh rinil tja gor – na vrat na nos, v tako težkih razmerah, zakaj že zdaj … V resnici mi je kristalno jasno, le razložim težko. Ne razumem pa, zakaj je bilo prav meni prihranjeno in njemu ne. Bil je isti cepin. Nekje v Snežni konti je obležal kot nagrobnik, jekleni epitaf, ki je v skale vrezal njegov pogum, odkritosrčnost, preprostost in vse druge odlike, po katerih smo ga poznali. Postal je memento mori, ki me ne bo nikoli zapustil, opomin, da smo krhka organska bitja, katerih življenja ugašajo v hipu, nenačrtovano, popolnoma absurdno. In Nejc bo bival z mano kot upanje in potrditev, da obstajajo ljudje, ki zmorejo ostati iskreni, prijazni in pošteni tudi takrat, ko se večina spozabi. Le ni jih prav veliko. Dragi Nejc, nismo te pozabili, le počakaj nas nekje na dolgi poti v večnost.
Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan,
kako me izvabljaš iz nizkih ravan.
V zimski idili na strme vrhe,
da tam si spočije v samoti srce.
Marjana Dolšina Delač
