Če se sprehodite čez vas Rašico, še danes po svoji mogočnosti izstopa »ta velka hiša« na št. 20. Pa ne samo po svoji velikosti in po zanimivih detajlih na fasadi, ampak tudi po osrednjem hišnem portalu in kovinskih vratih.
Ta velka hiša v 80. letih prejšnjega stoletja. Foto: France Modic, Debeljak. Hrani: Tanja Debeljak, Ribnica.Na tem mestu so nekdaj živeli raški Trubarji, in sicer do malo pred 1614. Kot piše zgodovinar Boris Golec, je tu priimek Trubar ugasnil z Andrejem Trubarjem, sinom ali že vnukom Primoževega brata Andreja. Na začetku 20. stoletja je bil lastnik hiše trgovec in gostilničar Franc Dolšak, mož liberalnih nazorov in vnet častilec Trubarja. Ob 400-letnici Trubarjevega rojstva leta 1908 je celo založil razglednico, ki kot Trubarjev rojstni dom zmotno prikazuje Virantovo-Šimenovo hišo. Toda on ni niti slutil, da je prav on lastnik domačije, katere gospodarja sta bila Trubarjeva brata Jurko in Andrej in v kateri je Trubarjev priimek na Rašici ugasnil. Še več, izlet 8. junija 1908, posvečen 400-letnici Trubarjevega rojstva, se je zaradi slabega vremena precej klavrno končal ravno v tej hiši, v Dolšakovi gostilni, kjer so izletniki prevedrili dopoldne (Golec, str. 10).
Vrata imajo okrasno okovje v obliki Andrejevega križa. Lepo so ohranjena; le kljuka je iz sodobnih časov in verjetno dodana zaradi povsem praktičnih razlogov.»Ta velka hiša« je bila od nekdaj središče Rašice. V njej sta bili pošta in gostilna; reklo se je tudi »na pošti«. Zraven hiše je namreč večje poslopje, nekdanji hlevi, kjer se je menjavalo poštne konje. Obe večji poslopji pa sta spadali v sklop še dveh zgradb: eni so rekli kasarna, kjer so bili včasih žandarji, ena pa je bila Markčeva hiša s kovačijo. Vsa štiri poslopja so bila med seboj povezana z zidanimi kolonami; rekli so v »hofu«. In res je bilo sredi teh zgradb veliko dvorišče, ki so ga po potrebi lahko zaprli. To so storili, kadar so se tu ustavili in počivali gonjači, ki so s Hrvaškega gonili živino v Trst (Debeljak, str. 23).
Hiša ima še danes kovinska vrata. Na podeželju niso bila prav pogosta; navadno so jih imele pomembnejše hiše raznih obrtnikov.
Železna vrata ali z železom okovana vrata so odporna proti vremenskim vplivom in omogočajo velike možnosti oblikovanja. Začela so se širiti v 16. stoletju z utrjevanjem mest in gradov, predvsem za zaščito zoper tatove in požar. Razširjena so bila na območjih z razvitim kovaštvom, v mestih, medtem ko jih je bilo na podeželju razmeroma malo.
Posamezni ohranjeni primerki so iz 18. stoletja, v večjem številu pa so se uveljavila v 19. stoletju zaradi požarne varnosti na vhodnih hišnih vratih, na vratih gospodarskih poslopij in na notranjih vratih prostorov za shranjevanje živil. Vratna krila so bila sprva zaradi velikih dimenzij lesena, utrjena s pločevino in okrašena z žebeljnimi glavami.
Z razvojem tehnologije izdelovanja so se uveljavila v celoti železna vrata. Sprva iz manjših plasti spajkanega železa. Železna vrata so imela poudarjeno oblikovane posamezne detajle. Zlasti vhodna železna vrata so imela okrasno oblikovano okovje v obliki Andrejevega križa, ki je bil na koncih zaključen v zvitega polža ali drugače oblikovno podarjene zaključke. Imela so okrasne primeže in celo večplastne rozete na sredini prednje stranice (Šketelj, str. 117).
Izpostavljeni del portala nosi letnico 1817 in začetnici F in D po lastniku Francu Dolšaku. Foto: Boštjan Podlogar, 2022
