ODKRIVAM, USTVARJAM, RAZSTAVLJAM
Silvo Kretič je Ljubljančan in že v osnovni šoli na Igu mu je učitelj Jože Centa napovedal likovno prihodnost. Da ima prefinjen umetniški dar, se je izkazalo tudi v srednji šoli. Toda ta vizija se je za nekaj časa prekinila s služenjem vojaškega roka v Splitu. Takrat ga je za vedno očaral vonj po Mediteranu, morju, plovbi. Po vrnitvi domov se je veliko ukvarjal z jadrnico, jadranjem, s fotografijo in prav fotografiranje ga je popeljalo zopet nazaj v ustvarjalnost. Vedno je želel preseči navadno beleženje dogodkov. Njegova fotografija je morala biti likovno bolj zanimiva in estetsko dovršena. Mogoče ga je ravno to pripeljalo na Akademijo za likovno umetnost, kjer je dosegel tisto, kar je ves čas želel. Posvetil se je umetnosti, kiparstvu, grafiki in pedagogiki. Mnogim našim mlajšim občanom je bil profesor na učiteljišču, ki so ga pozneje preimenovali v gimnazijo Ledina, in tam je dočakal tudi upokojitev. Je član DLUL in DLUS in še vedno sodeluje kot mentor na Mali Napotnikovi kiparski koloniji. Svoje znanje prenaša tudi na soudeležence srečanja likovnih umetnikov »Trubarjevi kraji« na Rašici že več kot deset let.
Vse svoje življenje je proučeval in poučeval umetnost ter likovno teorijo. Ker je že po naravi zelo samokritičen, je vedno vse trditve želel preveriti tudi v praksi. Prvenstveno je bilo to vedno v kiparskih in grafičnih delih. Pri nas ga poznamo po zanimivih skulpturah – instalacijah, ki so bile vedno odsev aktualnih dogodkov. Izdelane so bile iz recikliranega materiala, v mešani tehniki, običajno velikih dimenzij. Pred petimi leti nam je v galeriji Skedenj prav po pedagoško v svojih delih prikazal rezultat skoraj vseh postopkov izdelave umetniške grafike, tudi svojo kolagrafijo »a la Kretič«.
Sedaj je prišel čas za ODKRIVANJE, sprehode po Barju, za dojemanje tistega sveta, ki ga mnogi ne opazimo in ga spregledamo. Nastajajo pretanjene, estetske fotografije nenavadnih motivov brez dodatne računalniške obdelave. Tako prvi del razstave predstavlja Kretičeva umetniška avtorska fotografija.
Da pa se ne pozabi na njegov kiparski naziv in njegove čustvene odzive na aktualne pretresljive in neljube dogodke, je tokrat v galeriji tudi edina skulptura, ki predstavlja ostanek pogorelega Krasa.
Letošnja Kretičeva razstava na Rašici kaže tudi na njegovo neprestano željo po USTVARJANJU in napredovanju. Umetniška rast se kaže predvsem v slikarskih delih z akrilom na platno. Prehod iz njegove grafične obdelave izdelkov v slikarsko je prišlo spontano in vedno v abstraktni maniri. Dodana vrednost zadnjim slikam predstavlja tudi motiv »zgodbe življenja od začetka do konca«. Obogatil je vsebino; vnesel je več svojih čustev in barvitosti. Brez načrtovanje, naglice in prehitevanja se prepušča občutkom ustvarjanja in zaupa prišepetavanju slike. Iz zadržanega lika profesorja je Silvo Kretič postal pravi svobodni umetnik.
RAZSTAVLJANJE je avtor sklenil s slikami Umrlo bo tudi morje, pripoved pa zaključil z vprašanjem Konec ali začetek. Pustil je odprto pot za nadaljevanje svojega dela in pričakujemo njegovo naslednjo predstavitev.
Za zaključek napisal: »Umetnost je kakor morje: neskončno, globoko, razburkano, prijazno. Ponuja ti vse. Lahko zapluješ v varno zavetje ali pa ostaneš na brezmejnih širjavah in iščeš, iščeš …«Silvo Kretič, hvala, da smo lahko malo pogledali v vašo dušo, hvala za lepo razstavo in hvala, da ste jo posvetli svojemu profesorju, našemu rojaku Jožetu Centi.
Tekst: Helena Grebenc Gruden, fotografija: Boštjan Podlogar
