1. 10. 2022, Trubarjeva domačija Rašica
Prvega oktobra, na lepo sobotno popoldne, smo se ljubitelji literature znova zbrali na Trubarjevini ob podelitvi Rožančeve nagrade. Vzdušje je bilo posebno, kot se za trideseto edicijo edine in najvišje nacionalne nagrade za esejistiko tudi pričakuje. Prvič v zgodovini Rožančeve nagrade so ob jubileju podelili tudi častno nagrado Manci Košir, ki je vseh trideset let sodelovala z društvom; nagrado si je prislužila zlasti zaradi sedmih knjig, v katerih so zbrani pisemski eseji – dopisovala si je z izjemnimi posamezniki in so zato unikaten in dragocen prispevek k slovenski literaturi.
Pred vhodom v Trubarjevo spominsko sobo so nas pričakale članice DPŽ Velike Lašče, zaradi katerih se pred uradnim pričetkom vzpostavi domačnost in se vsak prišlek počuti dobrodošlega in sprejetega. Pred okni z vitraži, skozi katere je presevala prijazna popoldanska svetloba, nas je s prizorišča nagovoril predsednik Društva Marjana Rožanca dr. Edvard Kovač. Prireditev je krmaril duhovito, prijetno in iskrivo; v svojo pripoved je vnesel zanimive citate iz Rožančevih del ali pogovorov z njim ter misli različnih filozofov. Besedo je sprva prepustil glasbi, ki so jo izvajale pianistka Kristina Jeke ter mladi violinistki Janina Tomšič in Vida Novina Kurir iz Glasbene šole Ribnica; njun mentor je Ivo Vlašić. Sledila je interpretacija Prešernove Zdravljice, s katero je občinstvo navdušil Tone Kuntner. Dr. Kovač vsako leto spoštljivo nagovori vse prisotne; romanje k Primožu Trubarju je zanj svečan dogodek, ki poleg hvaležnosti prednamcem poudarja pomen slovenske besede tudi v sodobnosti. Prireditev so prepletle še na novo odkrite globoko izpovedne pesmi Marjana Rožanca v interpretaciji igralke Klare Kastelic; med njimi se nas je posebej dotaknila Pogledal sem te v obraz.
Predsednica komisije za podelitev Rožančeve nagrade Ifigenija Simonović je predstavila delo komisije, ki so jo poleg nje sestavljali še Vlado Motnikar, Nada Šumi in Žiga Valetič. Prebrali so 18 novih esejističnih del; za Rožančevo nagrado 2022 so nominirali pet knjig: Esej o komediji Jureta Gantarja, Midva ne bova rešila sveta Tomaža Grušovnika, Fižolozofija Irene Štaudohar, Zbiralec strahov Gorana Vojnovića in Znamenja v kroženju Uroša Zupana. Nagrajenca so razglasili 30. septembra na podelitvi v Cankarjevem domu; pred tem so se nominiranci predstavili 27. septembra na srečanju ob hiši Marjana Rožanca v Volčjem Gradu.
Predsednica komisije je poudarila, da je letošnja bera esejističnih del zelo raznolika; vse nominirane knjige bi si zaslužile nagrado, predvsem pa si zagotovo vse zaslužijo pozornost bralcev. O vsaki je povedala nekaj zanimivosti, ki so nas prepričale, da bomo knjige zares tudi prebrali. Letos se je komisija odločila za eseje o poeziji Uroša Zupana, ki je bil s svojimi razmišljanji o poeziji in njenih avtorjih tudi v preteklosti nominiran že večkrat. Ifigenija Simonović je prebrala odlomek iz enega svojih v preteklosti objavljenih esejev, v katerem razmišlja o branju Zupanove (Vitomilove) in Šeligove proze. Zamislili smo se nad tem, zakaj nam nekatere knjige pomenijo stopnice v svet, v globine in zakaj nekatere delujejo na nas kot neprehoden zid.
Ker je bil nagrajenec zaradi bolezn
i odsoten, so pri društvu Marjana Rožanca našli dobro rešitev; predstavil se je Tomaž Gruškovnik in nam prebral odlomek iz svoje knjige Midva ne bova rešila sveta – 3. esej, Hipohondrija duha – filozofski razmislek o teoriji zarot, s katerim nas je očaral. V kratkem pogovoru z dr. Edvardom Kovačem je razkril, da se mu ideje za pisanje pogosto pojavijo na sprehodih. Ideja je kot obsesija, ki je hkrati prijetna (ko misel teče) in hkrati mučna (ko ne ve, ali jo bo dovolj natančno ubesedil). To ni le nekaj, kar rad počne; to mora početi. Pričujoča knjiga je njegova osma; ob njej čuti blažen občutek izpraznjenosti. Na vprašanje, kaj bi še rad počel v življenju, je dejal, da bi bil rad pilot: da ne bi letel le z mislimi in besedami, ampak tudi dejansko.
Prireditev je zaokrožila Kuntnerjeva interpretacija odlomka iz Cankarjeve hvalnice »O, domovina, ko te je bog ustvaril …« ter glasba violinistk in pianistke. Dr. Edvard Kovač se je zahvalil nastopajočim, direktorju Javnega zavoda Trubarjevi kraji Matjažu Grudnu, Barbari Pečnik in županu dr. Tadeju Malovrhu. Slednji je v kratkem nagovoru izrekel dobrodošlico vsem prisotnim ter društvu Marjana Rožanca, ki Trubarjevino že vrsto let bogati s slavnostno podelitvijo Rožančeve nagrade. Vesel je, da so med nami umetniki, ki znajo ubesediti najgloblje misli. Navrgel je še nekaj besed o Trubarju, njegovem veličastnem delu ter o rabi slovenščine, zlasti med študenti. Dr. Kovaču je izročil darilce za nagrajenca; eno je prejel tudi nastopajoči avtor. Ni pozabil niti na poziv k pomoči gostujočega društva in njegovih predstavnikov, da bi zaživela pobuda o pridobitvi statusa Trubarjeve domačije za spomenik državnega pomena.
Pisana druščina se je nato preselila v Galerijo Skedenj, kjer smo ob dobrotah DPŽ Velike Lašče še dolgo prepredali besede o knjigah, ki so nas navdušile, in o dogodkih, ki so se zgodili v času, ko se nismo srečali. Ob slovesu smo si izrekli tisti znani: »Na svidenje naslednje leto na Trubarjevi domačiji.«
