Letošnji bienale, ki je beneško laguno že devetinpetdesetič napolnil z izrazi sodobne umetniške produkcije, je na stalnih lokacijah v Giardinih, Arsenalu in središču mesta ponudil izkušnjo sprehoda po brezmejnih nadrealističnih poljanah.
Uffe Isolotto, Bili smo na svetu (We Walked the Earth), 2022, danski paviljonItalijanska kuratorka Cecilia Alemani ga je poimenovala po otroški slikanici Mleko sanj (Milk of Dreams) Leonore Carrington, ki deluje kot fantazma našega najglobljega notranjega sveta, v katerem se srečujeta tehnološki optimizem ter strah nad prevlado in osamosvajanjem tehnologije. V nenadzorovanem toku sanj oživijo transformirana telesa, ki se na novo okolje prilagodijo s pomočjo strojev in umetne inteligence. Umetnike in predvsem umetnice (slednjih je bilo namreč opazno več) so tokrat poleg situacij, ki so se zares zgodile, nagovorile tudi situacije, ki bi se lahko zgodile (ali pa so se uresničile le v enem od neštetih vzporednih vesolj), a zaradi te pogojnosti ne delujejo nič manj resnično, verodostojno ali otipljivo. Obiskovalca spremljajo bitja vseh mogočih pojavnih oblik, od presunljivih kentavrskih kadavrov do hibridnih spak in metamorfičnih pojav, do katerih pa vendarle čuti dolžnost, da jih obravnava spoštljivo, dostojanstveno, celo pietetno. Asociativne kompozicije, v katerih harmonično spregovorijo na videz nezdružljivi objekti, kot so mrtve rakove klešče, ki visijo z mešalnika za beton, skušajo komunicirati lahkotno in humorno – v slogu slikanice − četudi včasih nosijo distopično orwellovsko sporočilo.
Benetke 1984 (Venice 1984), 2022, instalacija
Cosima von Bonin, Rak samotar (Hermit crab)Takšna je črna jadrnica Benetke 1984 z delfinoma namesto jader, ki spričo podnebnih sprememb napove temno usodo mesta na vodi. V ospredju so marginalizirani svetovi, v katerih se prav zaradi družbene odrinjenosti neobremenjeno porajajo ideje o pravičnejšem, bolj trajnostnem, skratka boljšem svetu. Dela se tako iskreno dotikajo najintimnejših kotičkov posameznika, da včasih nehote postanejo neprijetna in tesnobna. Ljubezen, ki prehaja v spolno nasilje, materinsko razdajanje, ki jo preglasita otopela ujetost in izžetost, različnost, ki postane drugačnost. Pogosto je že sprememba gledišča dovolj, da se obelodani stereotipnost pogleda na svet skozi oči zahodnjaškega belca. Impresionista Paula Gauguina, ki je konec 19. stoletja v iskanju iskrene religioznosti in simbolistične materije za svoja dela odšel na Tahiti in tam razmišljal o ključnih eksistencialnih vprašanjih (Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?) je v povsem drugačno luč postavilo razmišljanje ob delu britanske umetnice Emme Talbot, saj je del resnice tudi dejstvo, da je zapustil svojo družino in se na oddaljenem otoku poročil s trinajstletnim dekletom. Če so glas dobile odrinjene družbene skupine, med katere sodijo tudi tovarniški delavci, otroci in – še posebej temnopolte – ženske, je bilo željo po uravnoteženju prepoznati celo v izbiri tehnik in postavitvi likovnih del. Mobili, tapiserije, makrameji, oblačila, porcelan, papirmaše in preproste drobne risbe s svinčnikom so skoraj drobnjakarsko in brez posebne spektakularnosti nanizani eden ob drugem. S tem razkrivajo prav tako drobnjakarsko nespektakularni svet žensk, ki so bile v skoraj vseh kulturah dolga stoletja ujete v svojo tradicionalno, na vsak način podrejeno spolno vlogo. Poleg labirinta iz proustovsko dišeče zemlje, ki neposredno izraža idejo memento mori, so aktualno dogajanje na vzhodnem delu Evrope brez dvoma najlepše komentirali v ruskem paviljonu, in sicer tako, da so ga pustili praznega. Ruski ustvarjalci so se že kmalu po začetku ukrajinske vojne odrekli sodelovanju na bienalu in pokazali solidarnost do napadene Ukrajine.
Marko Jakše, Jedec žalosti (Grief Eater), 2021, olje na platnu Postavitev v slovenskem paviljonu z naslovom Brez gospodarja (Senza Padrone) dobesedno zamaje tla pod nogami, saj skozi težko zaveso vstopimo v temen prostor peščenih tal, nad katerimi se dvigujejo fantazmagorije Marka Jakšeta. Slikar, ki je z »enigmatičnimi upodobitvami«, kot jih poimenuje kustos razstave dr. Robert Simonišek, posegel v svet domišljijskega nadrealizma, za velikolaški prostor ni le uveljavljeno ime slovenske in širše umetniške scene. Kot naš soobčan, ki živi in ustvarja v eni od velikolaških vasic, dokazuje, da odličnost in kozmopolizem nista vezana na velika urbana središča, ampak prihajata iz svežine misli in smelosti dejanj. Brez presenečenja torej, če v občinskih prostorih naletite na kakšno od njegovih del, saj bodo s svojo absurdnostjo blagodejno zasukala tudi vaš trenutni pogled na banalne vsakodnevne opravke.
Razstava bo na ogled do 27. novembra.
Zapisala: Marjana Dolšina Delač,
avgusta 2022
