Za uvod v praznovanje svojega osmega desetletja je Janez Suhadolc v maju v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji razgalil svojo življenjsko zgodbo na zanimivi predstavitvi in razstavi del. Skozi »sten-čas« nas je podrobno popeljal od rojstva do današnjih dni z vsemi svojimi pomembnejšimi dogodki. Vse skupaj je dopolnil z literarnimi, oblikovalskimi in slikarskimi deli.
Na otvoritvi razstave nas je avtor v začetek dogajanja tudi sam popeljal z zaigranimi klavirskimi akordi. Moder in spoštovan intelektualec je Janez Suhadolc – Suhi. Je diplomirani inženir arhitekture, profesor ljubljanske univerze, pisec, občasen kolumnist, kreativni projektant, oblikovalec in izdelovalec unikatnega pohištva, risar in slikar in še kaj bi mu lahko pripisali. Vsekakor pa je prijazna, dobrodušna in močna osebnost.
Družinsko življenjsko drevo nam pove, da je njegov prednik kipar Svitoslav Peruzzi (1881–1936) izdelal medaljon s podobo Frana Levstika za na spomenik pred cerkvijo v Velikih Laščah. Isti vir nas seznani z avtorjevim očetom Antonom Suhadolcem, ki je bil gradbenik in več kot 15 let sodelavec arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957). Zato tudi iz predstavljenega življenja in vseh razstavljenih delih našega razstavljavca veje Plečnikov vpliv. Še posebno se to odraža v stolih, ki so vrhunec avtorjevega dela. Veliko jih je izdelal in vse to je dokumentiral v petih obsežnih knjigah z naslovom od Stoli I … do Stoli V. Od kreativne zasnove, tehničnih risb, tipografske obdelave in slikarske predstavitve do tehnične izdelave so ti izdelki artefakti pohištvene arhitekture. Zaslovel je z dvema unikatnima stoloma, ki jih je izdelal iz masive za papeža Janeza Pavla ob obisku leta 1999 v Mariboru. In naša občina upa na Trubarjev stol, ki smo ga na Rašici tokrat že videli.
Kot redni profesor je na Fakulteti za arhitekturo do upokojitve poučeval prostoročno risanje in razumljivo je, da je vse skupaj nadgradil in osebno prestopil mejo risanja v slikanje. Že vse njegove male skice in risbice so dobre slikarije. Kot udeleženec na mnogih vsakoletnih srečanjih likovnikov na Rašici je to tudi potrdil in na sedanji razstavi je takih malih slikarij – pastelov veliko. Glavna motivika je arhitektura s parabolično popačenimi vertikalami; vse je zelo barvito in v veseli ekspresionistični maniri. Večje formate doseže z moderno tehnologijo in rezultat imenuje kserografija.
Poleg risanja, slikanja, izdelave arhitekturnih projektov eksterierja, interierja in notranje opreme zelo veliko razmišlja, piše in objavlja. Napisal je dve knjigi: Prostoročno risanje za arhitekte in Zakaj študij arhitekture odsvetujem. Ostalo publicistiko je strnil v tri knjige z naslovi: Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom (izšla je leta 2001), Od akropole do Ribnice in Ne ljubi se mi, smisla nima, nehati ne morem. Svojo duhovito plat izživlja z dramskimi, zabavljaškimi teksti. Dramulete jim pravi. Namenil jih je za podeželje in drugod pod naslovi: Izdaja je naše zveličanje, En dan življenja slovenskega arhitekta … in še nekaj jih je v nastajanju.
Ob zaključku je potrebno omeniti še nagrade. Sam je izpostavil tri najbolj odmevne. To so Zupančičeva nagrada iz leta 1972, nagrada Prešernovega sklada iz 1978 in priznanje Društva oblikovalcev Slovenije za življenjsko delo iz leta 2012.
V veselje nam je bilo, da smo spoznali življenjsko pot Janeza Suhadolca, njegova vrhunska dela, razmišljanja in malo bolje njegovo osebnost. Verjetno je mnogo stvari ostalo skritih, ampak moj osebni, splošni vtis je naslednji: odlikujejo ga bogata skromnost, prefinjena preprostost, bogato stabilen in nemiren kreativni duh, pametno nagajiva pridnost in vesela hudomušnost.
Ob lepem, okroglem jubileju mu zaželimo še veliko življenjske energije, kreativnega ustvarjanja, in vse dobro … boljše … najboljše!
Tekst: Helena Grebenc Gruden
Fotografija: Boštjan Podlogar
