40. srečanje likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev "Trubarjevi kraji" na Rašici: Domačnost v globalnosti
V vsakem obdobju preteklosti je skrito seme sedanjosti in zmotno bi bilo razmišljati o zgolj ključnih prelomnicah, ki so spremenile naš svet, saj so vendar tudi te vzklile v kontekstu drobnih vsakodnevnih dogodkov, ki so kumulativno ustvarili pogoje za spremembe. »Zrno na zrno pogača«, »iz majhnega zraste veliko« in kar je še teh ljudskih modrosti, vse govorijo v prid kompleksnosti velikih dejanj, ki pa jih gradi množica preprostejših odločitev, hipnih prebliskov in skoraj neznatnih razmislekov.
Silvo Kretič, Čebelnak, mešana tehnika, 2022. Foto: Marjana Dolšina Delač.
Tej ugotovitvi navkljub lahko 16. stoletje izpostavimo kot čas, v katerem se je intenzivneje kot kdaj prej (in tudi pozneje − vse do industrijske revolucije) preoblikovala zahodnoevropska kultura – iz fatalistične v transcendenco zazrte rutinske cikličnosti življenja brezimnega srednjeveškega človeka proti kritičnemu, sekulariziranemu opazovanju in tuhtanju, ki je novoveškega individua obsedlo z nenehnim napredkom (in ta obsedenost nas še kar ni izpustila). Marshall McLuhan v kultni knjigi Gutenbergova galaksija (The Gutenberg Galaxy: The Making of Typographic Man, Toronto: University of Toronto, 1962) pojasnjuje, kako sta pismenost in tisk z roko v roki spremenila odnos zahodnega Evropejca do sebe in stvarnosti, ki ga obdaja. Jezik zdaj obravnava kot metaforo, ki ni namenjena le shranjevanju naših izkušenj, ampak jih prevaja v drugovrstne izkušnje (McLuhan, 1962, str. 5). V tem kontekstu McLuhan kot prvi uporabi celo izraz globalna vas (na str. 31), s katerim opredeli enotni prostor našega razmišljanja in delovanja ne glede na dejansko prostorsko lokacijo. Globalizacijo, ki jo je kot družbeni pojav sicer prvi analitično predstavil sociolog Roland Robertson na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, danes dojemamo kot vseskozi prisoten in samoumeven proces, ki je dodobra zmanjšal (pa tudi zasmetil, zapackal, skregal in onesrečil) naš modri planet. Njene začetke lahko iščemo prav v Gutenbergovem izumu tiska, ki je omogočil hitrejše razširjanje informacij, in pismenosti, ki je v stoletju humanizma in renesanse postala visoko cenjena vrednota.
Globalizacija je v naše kraje prišla prav s Primožem Trubarjem oziroma bolje rečeno, vzklila je s Trubarjevim odhodom na tuje. Reka, Salzburg, Trst, Dunaj, Ljubljana in južnonemška mesta so v njem pustila širino, ki jo je vnesel v vse vidike svojega dela, od prevajanja Biblije v različne južnoslovanske jezike pod okriljem biblijskega zavoda v Urachu in upoštevanja različnih narečij pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika do nenavadnega zanimanja za islamsko vero in njegovo sveto knjigo Koran. Svojo izkušnjo tega spoznanja je v kratkem zapisu na ovitku platnic opisal Jožko Humar, avtor biografskega romana Primož Trubar: Rodoljub ilirski (Koper: Lipa, 1980): »Čim več sem bral Trubarjeve spise ter predgovore in posvetila k njegovim in drugim protestantskim knjigam, tem bolj se je v meni utrjeval občutek, da Slovenci le nismo povsem dojeli Trubarjeve veličine, predvsem ne njegove južnoslovanske misli«.
Podobno svetovljanski sloves si je na Dunaju prislužil Josip Stritar, saj je veljal za enega najbistrejših, najbolj razgledanih intelektualcev, ki jih je iz dežele pod Alpami na Spodnjeavstrijsko prinesla neizmerna lakota po učenosti. »Stritarjevo znanje in izkušnje so bile osnova za izvirno presojo takratnega kulturnega in družabnega življenja, ker pa je imel tudi fascinantno sposobnost sobesednika in govornika, je skoraj postal središče slovenskega kulturnega življenja med dunajsko visokošolsko mladino.« (Jože Pogačnik, Znameniti Slovenci: Josip Stritar, Ljubljana: Partizanska knjiga, 1985, str. 14).
Udeleženke in udeleženci likovnega srečanja 2022. Foto: Damjan Delač.
Tudi v zadnjih letih je bilo tovrstnega izpostavljanja našega prostora v širšem evropskem kar nekaj: lani je bil na beneškem bienalu v okviru projekta Skupno v skupnosti omenjen Levstikov dom v Velikih Laščah; letos našo državo zastopa Marko Jakše, ki živi in deluje v zavetju velikolaškega podeželja. Na letošnjem jubilejnem srečanju Trubarjevi kraji smo na to odgovorili s tematskim naslovom Domačnost v globalnosti, s katerim smo prevpraševali pomen likovnih srečanj v velikolaškem lokalnem okolju, ki funkcionira oziroma je prisotno na dveh ravneh: kot okvir za kulturno življenje lokalne skupnosti in kot kamenček v mozaiku globalne slovenske in tudi evropske slike. Da bi se lahko neobremenjeno odzivali na vse, kar se dogaja okrog nas, smo se morali od tega najprej distancirati in osamiti ter komentirati svet z nekoliko bolj nevtralne pozicije. Umaknili smo se v domačnost posesti Beehouse Maya (v prostem prevodu Majin čebelnjak) v vasi Strletje in Krvave Peči. Srečanje smo iz enodnevnega druženja razširili na dvodnevni dogodek, ki je potekal 4. in 5. junija. Poleg profesionalnih in prijateljskih vezi je v ustvarjalnem procesu nastalo nekaj novih likovnih del v različnih tehnikah. K sodelovanju smo letos prvič povabili tudi študentke in študente Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in odzvalo se je pet študentk smeri slikarstva, kiparstva, grafike in ilustracije.
Akademski slikar Veljko Toman pri ustvarjanju slike Omaž za Cento … in končni izdelek. Foto: Marjana Dolšina Delač.
Skupinsko razstavo sodelujočih, na kateri najdemo kar sedemindvajset del, smo v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji na Rašici odprli na praznični dan, 8. junija. O izbrani temi so avtorice in avtorji razmišljali na zelo različne načine. Razstavljenih je presenetljivo veliko domačijskih motivov oziroma motivov, ki dobesedno izvirajo iz Trubarjevih krajev: barvni linorez Lidije Plestenjak z naslovom Neumne krave, oljna slika na platnu Janeza Kovačiča Ilijev kozolec, akvarel Pogled po Trubarjevih krajih Martine Starc, pastel Suzane Komel Se dobimo pr' gradiškem gank, akvarel Lidije Vilar Maki, lavirano risbo Gaje Lapajne Stanič Piknik pod krošnjo, fuziji stekla Tadeje Nemček Večerna simfonija in Ogenj, tri jedkanice Svitlane Ryabischuk Dekle z jabolkom, V polju in Kupalo, pastel Janeza Suhadolca sv. Lenart v Krvavi Peči in triptih Silva Kretiča z naslovom Čebelnak.
Akademski slikar Lojze Adamlje, akademski kipar Silvo Kretič in Pavle Ščurk pri delu. Foto: Špela Peterlin, Beehouse Maya.
Dušan Zekovič – HAZE je iz žice in mavca ustvaril Ples, Pavle Ščurk pa literarni motiv Martina Krpana. Made in China Mihe Edija Juvanca in Brez naslova Draga Petroviča sta izrazito konceptualni deli, Saša Sever pa v akrilnih slikah 1 O L A C R Z in 2 O L A C R Z konceptualnost kombinira z nagovorom likovnih prvin. Abstraktna so dela Erike Železnik Dolga pot domov v akrilu, Mojce Borko v mešani tehniki Balonček #29 – Vodi me pot v daljave, Bernardke Petrovič Mager Bombe življenja, ljubezni in smrti padajo v akrilu in kamnita skulptura Skendra Bajrovića Zrcalo neba. Nežna in subtilna dela so nas nagovorila z jezikom tradicionalnih estetiziranih podob: akvarel Nostalgija Alenke Klemenčič, oljna slika na platnu Glorija Lojzeta Adamljeta, grafika v slepem tisku Rože v prostoru Skendra Bajrovića, akvatinta in jedkanica Viharno morje Petje Novak ter unikatna serigrafija Prehodi Katarine Marov. Postavitev pomensko in likovno zaokroža akrilna slika Veljka Tomana z naslovom Omaž za Cento, ki je posvečena začetniku likovnih srečanj, akademskemu slikarju Jožetu Centi ob njegovem poslednjem slovesu.
Na odprtju skupinske razstave ni manjkalo ljubiteljev umetnosti.
Pina Centa pri deklamaciji pesmi Vprašaji. Foto: Boštjan Podlogar.
Odprtje razstave je povezoval Matjaž Gruden; tematsko zasnovo in postavitev sem zbranim predstavila Marjana Dolšina Delač. Za glasbeni program smo k sodelovanju povabili Glasbeno šolo Ribnica. Slišali smo tudi pesem Vprašaji, ki jo je leta 1989 spesnil pokojni Jože Centa in jo je z deklamacijo predstavila njegova vnukinja Pina Centa. Razstavo je slavnostno odprl župan Občine Velike Lašče Tadej Malovrh; na ogled bo do konca avgusta 2022.
K organizaciji in izvedbi likovnega srečanja in skupinske razstave so prispevali mnogi in za konec so na mestu zahvale: Heleni Grebenc Gruden in Matjažu Grudnu za sodelovanje skozi celoten proces, Sreču Knafelcu za sprejem v Krvavi Peči in vodenje po biserih lokalne dediščine, Martinu Grudnu in Damjanu Delaču za izvedbeno podporo, ekipi posesti Beehouse Maya za gostoljubno nastanitev, Špeli Peterlin in Boštjanu Podlogarju za fotografiranje, Margareti Damjanić iz gostilne Pri Kuklju in Špeli Purkart za posvetne dobrote in postrežbo, Špeli Košmrlj in Hani Adamič za glasbeno popestritev odprtja razstave, Urbanu Centi z družino za udeležbo na odprtju in načelno podporo, Barbari Pečnik in Javnemu zavodu Trubarjevi kraji za pomoč pri organizaciji, Mateju Polzelniku in KUD-u Primož Trubar Velike Lašče ter županu Tadeju Malovrhu in Občini Velike Lašče za finančno in vsebinsko okrilje.
Zapisala: Marjana Dolšina Delač, junija 2022
