»Borec med literati, literat med borci«
Odprtje razstave ob sedemdeseti obletnici spomenika Primožu Trubarju na Rašici v Trubarjevi čitalnici na Trubarjevi domačiji v sredo, 6. aprila 2022, ob 19. uri
Primož Trubar je dobil svoj prvi spomenik leta 1910 v Ljubljani – ob vhodu v park Tivoli, danes tudi pred poslopjem Moderne galerije. Franc Berneker ga je v modernistični maniri upodobil v njegovi prepoznavni vlogi – za govorniškim pultom. Spomenik na Rašici, ki so ga postavili med letoma 1951 in 1952, torej ne predstavlja prvega spomenika temu velikemu možu, a je pomemben zaradi dveh razlogov: prvič gotovo zato, ker stoji v njegovi rodni vasi, ki ga je s tem sprejela kot očeta slovenske besede in presegla zamere do Trubarja kot aktivista, ki je katoliško vero zamenjal za protestantsko. Drugič je pomemben zaradi časa, v katerem je bil postavljen. V povojnih petdesetih letih lahko na Slovenskem spremljamo živahno produkcijo spomenikov, ki so večinoma povezani z drugo svetovno vojno in narodnoosvobodilnim bojem oziroma izgradnjo t. i. nove socialistične države. Drugih spomenikov v tem času tako rekoč ni bilo, saj je bila vsa pozornost usmerjena v dolgotrajen proces povojne rehabilitacije. Trubar je torej kot eden redkih literatov dobil svoj spomenik v obdobju, ko so javne spomenike pri nas krasila predvsem obličja borcev. Ne nazadnje je bil tudi sam borec za svoje progresivne in zato večkrat nerazumljene oziroma neodobravane vrednote.
Spomenik Primožu Trubarju na Rašici (Vinko Glanz, Vladimir Štoviček, 1951–1952, foto: Marjana Dolšina Delač) 
Spomenik Primožu Trubarju v Ljubljani (Franc Berneker, 1908–1910, foto: Wikimedia Commons
Javne spomenike v osnovi delimo na arhitektonske spomenike, torej majhne arhitekturne celote, in na kiparske spomenike s kipi ali skulpturami. Slednji gledalca nagovorijo neposredno s pozicije upodobljenca, zato z njimi hitreje vzpostavimo dialog in se nas tudi bolj osebno dotaknejo. Na Rašici se srečamo z namerno izbiro arhitektonskega tipa, ki je bil zaradi še vedno ambivalentnega odnosa do Trubarja med prebivalstvom verjetno varnejša odločitev od portretne plastike. Na križišču ob nekdanji glavni cesti na Rašici tako sicer predstavlja opazen prostorski poudarek, a je njegova vsebina prisotna le latentno: v obliki zapisov iz Trubarjevih del.
Načrte za arhitekturni del spomenika na Rašici je prispeval arhitekt Vinko Glanz, ki ga bolje poznamo kot arhitekta stavbe nekdanje Ljudske skupščine, danes Državnega zbora (1958) v Ljubljani z ikoničnimi plastikami Karla Putriha in Zdenka Kalina. Glanz je bil Plečnikov učenec in je po njem povzel kar nekaj značilnosti svojega sloga: rustikalno izdelana pritličja in obrobe fasad ter klasične elemente, ki jih je tu in tam vključeval v sicer modernistično naglašene celote. Plečnikovo dediščino na spomeniku prepoznamo v spodnjem cilindrastem delu z rustikalnim vzorcem kamnitih klesancev, ki ga obkrožajo štirje toskanski stebriči in stebriči s stiliziranimi jonskimi kapiteli. Zmerni modernizem v Glančevem opusu na drugi strani spregovori skozi stroge linije horizontal in vertikal, izčiščenost fasad, poudarjanje oziroma razkrivanje strukture ter igro svetlobe in senc, ki nadomešča tradicionalni okras zunanjščin. Tako se na spomeniku plečnikovska osnova prevede v popolnoma gladko ogredje pravilne kvadraste oblike, navzgor pa se izpoje v prisekano štiristrano piramido, ki daje spomeniku osnovni vertikalni poudarek. Vinko Glanz je s svojim delom prisoten tudi v Velikih Laščah, saj je istega leta izdelal načrte za prenovo v drugi svetovni vojni uničenega Vatikana, kasnejšega Levstikovega doma (1951). Daljši zapis o Levstikovem domu in fotografija sta bila objavljena v prejšnji številki Troble na str. 48–49.
Stavba nekdanje Ljudske skupščine, danes Državnega zbora v Ljubljani (Vinko Glanz, 1958, foto: Boštjan Podlogar)
Podoba Primoža Trubarja je na spomenik umeščena v obliki medaljona, ki ga je izdelal Vladimir Štoviček. Priznani kipar in medaljer izhaja iz generacije v Pragi šolanih likovnih umetnikov, v katero sodi tudi Božidar Jakac. Z njim je bil tesno povezan, saj sta bila sošolca in vseskozi tudi prijatelja in tiha rivala. Štovičkova ustvarjalna pot je bila okronana v Parizu, kjer je dobil prestižno nagrado pariške kovnice za novce. To ga je spodbudilo, da se je specializiral za medaljerstvo, ki se mu je po vrnitvi na rodno Dolenjsko posvečal vse življenje. Njegova bogata zapuščina medaljonskih podob vključuje portrete znamenitih Slovencev: literatov in borcev ter tudi podobe njegovih družinskih članov.
Medaljonska podoba Primoža Trubarja (Vladimir Štoviček, 1952, foto: Boštjan Podlogar)
Razstavo, ki sva jo pripravili zgodovinarka mag. Barbara Pečnik in umetnostna zgodovinarka dr. Marjana Dolšina Delač, sestavljajo trije panoji, od katerih je večji namenjen spomeniku, manjša dva pa vsakemu od obeh soavtorjev. Na osrednjem sta predstavljeni tudi slovesnosti, povezani z nastankom spomenika. Ob praznovanju štiristoletnice prve slovenske knjige so 9. septembra 1951 simbolno postavili temelje za spomenik. Ob tej priložnosti je zbrano množico iz vse Slovenije nagovoril Edvard Kardelj in v temelj vložil puščico s spominsko listino. Na dokončanje spomenika je bilo treba počakati še kar nekaj časa, saj je bil odkrit naslednje leto, na rojstni dan Primoža Trubarja, torej 8. junija 1952, ki ga danes obeležujemo kot državni praznik.
Laščani na proslavi leta 1952 (foto: zapuščina Janeza Debeljaka in arhiv družine Šrajer iz Srobotnika) 
Tako kot postavitev spomenika smo tudi njegovo sedemdesetletnico praznovali kar dve leti, saj smo že lanskoletno, 39. srečanje likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev Trubarjevi kraji na Rašici (2021) naslovili s temo javnih spomenikov na Velikolaškem. Za udeleženke in udeležence smo pripravili enodnevni ogled javnih spomenikov v občini Velike Lašče kot vsebinsko in likovno izhodišče za ustvarjanje. Likovna dela so bila postavljena na ogled na skupinski razstavi v Galeriji Skedenj, ki je bila odprta 8. junija lansko leto. Letos obeleževanje zaključujemo s strokovno razstavo in predstavitvijo spomenika na odprtju razstave, ki je bilo v sredo, 6. aprila 2022, ob 19. uri. Dogodek je z dvema glasbenima točkama na kitari obogatil Ruben Kastigar iz Glasbene šole Ribnica. Ob tej priložnosti se avtorici razstave zahvaljujeva vsem, ki so prispevali k realizaciji razstave in odprtja – poleg že omenjenim še Špeli Andolšek za postavitev in grafično opremo, Boštjanu Podlogarju in Petru Centi za fotografije, hčerki Vladimirja Štovička Tanji Dvornik iz Mokronoga, Tanji Debeljak iz Ribnice, družini Ahac (Šrajer) iz Srobotnika, Mestnemu muzeju v Krškem, Galeriji Krško, Dolenjskemu muzeju v Novem mestu, Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, Plečnikovi hiši v Ljubljani in Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani za arhivsko gradivo in vse koristne informacije. Razstavo sta finančno omogočila Javni zavod Trubarjevi kraji in Občina Velike Lašče.
Na odprtju razstave: Barbara Pečnik nagovori zbrane; hčerka Vladimirja Štovička, Tanja Dvornik, prejema simbolno darilce iz rok Matjaža Grudna, direktorja Javnega zavoda Trubarjevi kraji (foto: Boštjan Podlogar) 
Spomenik Primožu Trubarju na Rašici je v naboru naših javnih spomenikov gotovo vreden omembe in spomina ne le v lokalnem velikolaškem okolju, ampak tudi v širšem slovenskem prostoru. Dodelana arhitektonska zasnova in relief s Trubarjevo podobo sta likovno dovolj zanimiva, da ju je Špelca Čopič vključila v svojo objavljeno doktorsko disertacijo Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja (2000, Ljubljana: Moderna galerija). Poleg lastne umetniške kvalitete je spomenik izjemen tudi s svojo sporočilnostjo, saj ohranja vez s Primožem Trubarjem, njegovim življenjem in delom, katerega pomen je ovrednotil Ivan Tavčar v nagovoru ob polaganju temeljnega kamna za prvi spomenik v Ljubljani leta 1908 z besedami: »Pokažite mi moža, ki bi bil bolj vreden spomenika od Primoža Trubarja. Ali ne živi v vsaki slovenski knjigi? Ali ni še danes učitelj slovenskemu narodu?«
Razstava v Trubarjevi čitalnici na Trubarjevi domačiji na Rašici bo na ogled do konca leta 2022.
Marjana Dolšina Delač,
