Arhitekturni bienale in Levstikov dom v Velikih Laščah
V bližnjih Retjah rojeni Janez Debeljak (1932‒2005), kasneje slavist na ribniški osnovni šoli, je prepoznal tri najžlahtnejše darove, ki jih premorejo velikolaški kraji: »Trubarjeve bukvice, Levstikovo neupogljivo slovenstvo ter krpanovsko odrezavo duhovitost in Stritarjevo bogato domačo govorico« (Debeljak, 1988). Spomin na ukoreninjeno tradicijo kulture je velikolaška lokalna skupnost vselej negovala v povezavi s sodobnim kulturnim delovanjem, večinoma pod okriljem KUD-a Primoža Trubarja in v zavetju Levstikovega doma kot osrednjega javnega kulturnega prostora.
Stavba ob glavnem trgu se je s svojo večdesetletno ležerno prisotnostjo vzdolž glavne regionalne ceste neslišno vtkala v vsakdan Velikih Lašč, trškega naselja z manj kot tisoč prebivalci: s spominsko sobo Frana Levstika in Josipa Stritarja, z dvorano za dramske uprizoritve, koncerte, slavnostne prireditve in predvajanje filmov, s prostori za rekreacijo, ples, baletne vaje ali tečaje prve pomoči, nenazadnje tudi z neslavno živinsko klavnico na zadnjih vratih (ja, čisto zares) in kot (ne)ambientalna kulisa za gostilniške marnje »starega« bifeja.
Nikoli se nisem zares spraševala o arhitekturni podobi Levstikovega doma, njegovi namembnosti in pomenu, ki ga ima predvsem za nas lokalne prebivalce, dokler me ni nanj opomnilo razmišljanje, ko sem v parku ob Via Garibaldi uživala v nemara najcenejši (a nikakor ne najslabši) pici v Benetkah. Sončno oktobrsko nedeljo sem namreč izkoristila za ogled (letos arhitekturnega) beneškega bienala, ki ga je pomenljivi naslov How will we live together? (Kako bomo živeli skupaj?) navdihnil za mnoga iskanja ekoloških, socialno pravičnih, prostorsko učinkovitih in nasploh trajnostnih arhitekturnih rešitev razstavljavcev z vseh koncev sveta. Korpulentnost enega najobširnejših bienalnih pregledov sodobnega arhitekturnega izraza enodnevnemu turistu ne dopušča česa več od lahkotnega mimohoda skozi kuratorski del in razstavne paviljone posameznih držav v Arsenalu in Giardinih. Imela sem veliko srečo, da sem si slovenski paviljon ogledala v družbi Martine Malešič, ki se kot umetnostna zgodovinarka posveča predvsem arhitekturi in oblikovanju 20. stoletja na Slovenskem. Skupaj z arhitektoma Blažem Babnikom Romaniukom in Rastkom Pečarjem ter umetnostno zgodovinarko Asto Vrečko so zasnovali slovenski projekt na temo The Common in Community (Skupno v skupnosti), v katerem so raziskovali zadružne domove na Slovenskem.
Benetke ob Arsenalu, foto: Marjana Dolšina Delač.
Kot v obsežni spremljevalni dvojezični publikaciji pojasnjujejo avtorji, so zadružni domovi nastajali v sklopu vsejugoslovanske akcije, ki se je pričela leta 1947 in je obrodila na tisoče gradbenih projektov, od katerih je bilo na območju Slovenije 523 načrtovanih in vsaj 350 tudi izvedenih. Nove javne zgradbe so bile namenjene podpori pri uresničevanju inovativnega zadružnega modela kmetovanja in kot kulturno-izobraževalna središča vasi, zapolnjevala pa so še druge vrzeli specifičnih lokalnih potreb. Njihova posebnost je bila v združevanju skrbno načrtovanega državnega delovanja s prostovoljnim in udarniškim delom domačinov, ki so dom na ta način tudi najhitreje posvojili (Babnik Romaniuk idr., 2021, str. 15).
Večina zadružnih domov je bila novogradenj, a to ni bilo pravilo. Tu in tam sta zadostovali zgolj adaptacija ali dograditev katoliškega, orlovskega, prosvetnega, sokolskega ali Krekovega doma (prav tam). V središču Velikih Lašč je nekdaj že stal t. i. Vatikan, večnamenska stavba, ki jo je od Franceta Podlogarja v prvi polovici 19. stoletja kupila klerikalna Hranilnica in posojilnica (Dolšak idr., 2021). Ker je bil v drugi svetovni vojni požgan (prav tam), je bila odločitev o gradnji zadružnega doma na istem mestu skoraj samoumevna. Načrte zanj je prispeval arhitekt Vinko Glanz (1902‒1977), eden vidnejših Plečnikovih učencev in avtor načrtov za palačo Ljudske skupščine (1959), ki jo danes poznamo kot ikonično stavbo Državnega zbora Republike Slovenije (obširneje jo obravnava Nika Grabar v svoji doktorski disertaciji, str. 138‒144). Glančev Zadružni dom v Velikih Laščah je bil ob stopetdesetletnici Levstikovega rojstva (leta 1981) prenovljen in preimenovan v današnji Levstikov dom (Dolšak idr., 2021).
Trg pred Levstikovim domom 80. leta
Predstavitev svojevrstnega fenomena zadružnih domov je avtorski kolektiv zasnoval okrog mize kot simbola druženja, komunikacije in skupnosti, po kateri so razpredli mrežo 350 pokončnih neobdelanih lesenih kvadratnih letev kot slovenskih zadružnih domov, ki so jih uspeli evidentirati na terenu. Tiste, ki so do danes ostali v rokah skupnosti, med njimi tudi Velike Lašče, so označevale črne pike; porušene, olastninjene ali kako drugače degradirane so nakazali s praznim krogom. Nad razstavno mizo je s stropa viselo 523 identičnih letev, po ena za vsak načrtovani dom. Na mizo so dodali še makete posameznih stavb in na steno projekcijo dokumentarnega filma Vida Hajnška. Naslovni napis se je razprostiral na polkrožni mavčni plošči, ki so jo izrezali iz zunanje stene in razkrili veliko okno, s tem pa notranji javni prostor simbolno in dejansko odprli v širšo skupnost (Romaniuk idr., 2021, str. 16).
Del postavitve slovenskega paviljona na 17. beneškem arhitekturnem bienalu, foto: Marjana Dolšina Delač.
Del postavitve slovenskega paviljona na 17. beneškem arhitekturnem bienalu, foto: Marjana Dolšina Delač.
Vrednost zadružnih domov so avtorji razstave prepoznali predvsem v zmožnosti, da »odpirajo širše teme družbene povezanosti in odgovarjajo na vprašanje, kako naj kot družba sobivamo v raznolikosti in preprečimo zapiranje v fizične ali mentalne trdnjave. Njihova tipologija, oblikovanje ter specifični postopek načrtovanja in izvedbe so vzpostavili arhitekturo, ki je omogočila dolgoročni obstoj in trdoživost zadružnih domov. Prostorski in materialni okvir domov je dovoljeval stalno vključenost skupnosti v njihovo programsko shemo, prilagodljivo rabo in trajno vzdrževanje. Vse to je krepilo identifikacijo skupnosti in posameznikov z zadružnim domom kot središčem skupnosti, hkrati pa je skupnost skozi leta izražala svojo identiteto s spreminjanjem doma« (prav tam, str. 17).
Pričujoči opis zadružnih domov kot skupnostne arhitekture še kako drži tudi v primeru Velikih Lašč. Težko bi našli domačina, ki nima zgodnjih intimnih spominov na Levstikov dom, saj nas je tu večina prvič doživela izkušnjo kulturnega dogodka: v vrtcu smo peli Dedku Mrazu, v šoli smo se prvič čudili dramskim gledalcem in temu, kako znajo vse besedilo na pamet, spremljali za otroška ušesa mučno dolge koncerte klasične glasbe in se navduševali nad uspešnicami hollywoodske produkcije na velikem platnu. Obiskovali smo knjižnico, kjer smo lahko naročili tudi knjige iz Ljubljane in na hodniku z listkov ob slikah brali imena avtorjev in avtoric – morda smo katerega med njimi celo prepoznali. Samoumevnost in gostoljubje Levstikovega doma smo sčasoma zmotno zamenjali za lokalni amaterizem in malomeščanskost ter lakoto po kulturi zato pogosto tešili v večjih urbanih središčih. A dom je ostal in sledil svojemu poslanstvu vse do danes, ko v globaliziranem, kapitalistično brezosebnem in socialno razslojenem svetu ponovno prepoznavamo njegovo vrednost za avtentično kulturno življenje lokalne skupnosti. Še vedno se imenuje dom.
Viri:
- Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar, Asta Vrečko, The common in community: seventy years of cooperative centres as social infrastructure/Skupno v skupnosti: sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture, Ljubljana 2021.
- Janez Debeljak, Jože Centa ‒ Ribničan. Kočevje, 1988.
- Ana Dolšak, Sara Košir, Barbara Pečnik, Trg Velike Lašče skozi obrti in dejavnosti [zgodovinska razstava], Velike Lašče, 2021.
- Nika Grabar, Architecture of Vinko Glanz: Between classicism and modernism [doctoral dissertation]/Arhitektura Vinka Glanza: Med klasicizmom in modernizmom [doktorska disertacija], Ljubljana, 2009.
- Maddalena Pietragnoli (ed.), How will we live together?: Biennale Architettura 2021 [17. International Architecture Exhibition = 17. Mostra Internazionale di Architettura], Venice, 2021.
Zapisala: Marjana Dolšina Delač, januarja 2021
