Kabinetna fotografija Frana Levstika, okoli 1875, fotograf A. Raffelsberg, Dunaj, najnovejša pridobitev Levstikove zbirke v Velikih Laščah.Ob 190-letnici rojstva Frana Levstika
V sklopu projekta Dnevi evropske kulturne dediščine 2021 je konec septembra v organizaciji Čebelarskega društva Velike Lašče, KUD Primož Trubar in Občine Velike Lašče v dvorani Levstikovega doma v Velikih Laščah potekala prireditev ob 190-letnici rojstva Frana Levstika s predstavitvijo ponatisa Levstikovega Bučelstva. Na prireditvi sta slovenskega književnika in velikolaškega rojaka Frana Levstika kot čebelarja predstavila priznani čebelar Franc Šivic in predsednik Čebelarskega društva Velike Lašče Brane Borštnik, kot literata in narodnega buditelja pa literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina.
Frana Levstika poznamo kot pesnika, pisatelja, dramatika, kritika in jezikoslovca, manj pa kot čebelarja. Kot je v svojem raziskovanju ugotovil Brane Borštnik, se je Fran Levstik potem, ko je leta 1853 nesrečno odstopil od mature, vrnil v rodne Spodnje Retje in začel pisati o čebelarstvu. O čebelarstvu ni le pisal, pač pa je nekaj let tudi čebelaril, in sicer naslednji dve leti v Spodnjih Retjah, kjer je kot preužitkar živel na domu Ilijevih, in kasneje tudi na Turnu pri grofu Pacerju. Bil je učenec retjenskega čebelarja Jožeta Oblaka. »Ogrodje čebelnjaka, kjer sta čebelarila, še stoji v neposredni bližina kozolca, kjer je nastala povest o Martinu Krpanu. Lastnik je bil Tišlerjev oče, ki je to potrdil in dovolil, da smo čebelarji čebelnjak ob 150-letnici rojstva Levstika prekrili s slamo in napolnili s kranjiči. Oče je umrl, dediči pa so čebelnjak prekrili z opeko in kranjiči so izgnili,« je povedal Brane Borštnik.
Levstika kot čebelarja so predstavili Brane Borštnik, ddr. Igor Grdina in Franc Šivic. Obiskovalce je v imenu ČZS pozdravil gospod Marko Alauf.Čeprav je Bučelstvo napisal po izkušnjah in besedah Oblaka, je iz pisanja razvidno, da je sam prebral nekaj takratne slovenske in nemške literature, čeprav je ni bilo veliko na voljo. Še v 80. letih prejšnjega stoletja, ko sem sam začel čebelariti, je bilo zelo malo pravih učbenikov za začetnike, je povedal Brane Borštnik. Levstik je vedel, zakaj je bilo treba napisati knjigo, ki je še danes lahko poučen priročnik pri delu s čebelami. Levstik in Oblak sta za tiste čase o čebelarstvu razmišljala zelo napredno, tako o biologiji čebel, s posebnim poudarkom na rojenju, kot tudi o tehnologiji. Kot pravi mojster, je Levstik natančno opisal, kako naj si sami izdelajo orodje in pripomočke za rejo bučel. Poučno opisuje ulnjak, kam ga postaviti in kako ga zaščiti. Da so letve pred panji dobra zaščita tudi za nepričakovane obiske medvedov in tatov, sta čebelarja ugotovila že takrat. Slovenski čebelnjak je danes nam v ponos in poznan po vsem svetu ne samo kot odlična stavba za vzrejo čebel, ampak kot čudovit prostor za izvajanje apiterapije, je prepričan Brane Borštnik. Ponosen je tudi na Levstikov podkladnik (predhodnih nakladnega panja), ki ima podnico na sankah, kar omogoča, da se pozimi žrelo pripira in poleti odpira. V knjigi je opisan postopek podkladanja – povečevanja panja, ki je temelj današnjega sodobnega evropskega čebelarjenja. Ko v kranjiču postane za čebele pretesno, predlaga, da se na vrhu izvrta luknja in na kranjič povezne »nakladno posodo« (to je manjši panj brez posnice), kamor čebele shranjujejo med. Tudi hišica za matice je čudovit in uporaben pripomoček pri dodajanju matic. Originalno hišico za matice, ki je izdelana preprosto in oblikovno dovršeno, je obiskovalcem celo pokazal. Tudi Levstikova bučelna kadilnica je enostavna, a uporabna za delo s čebelami; v nobenem čebelarskem muzeju ni take, kot je ta. Ob prebiranju Bučelstva se porodi marsikatera ideja, ki se lahko koristno uporabi še danes.
Levstik je svoje delo večkrat poskušal natisniti, a se to ni zgodilo. Lektorji so namreč hoteli potujčiti strokovne čebelarske izraze, kar pa Levstik kot zaveden Slovenec ni dovolil; založniki so zato tiskanje opustili. Več kot sto let je minilo od rokopisa do prve objave Bučelstva v sedmi knjigi Levstikovih zbranih del. Velikolaški čebelarji so čutili dolžnost do svojega rojaka in so v okviru 90-letnice delovanja Čebelarskega društva Velike Lašče (leta 1999) izdali Levstikovo Bučelstvo kot samostojno knjigo. Ker je izvodov zmanjkalo, so se odločili, da ob 190-letnici njegovega rojstva Bučelstvo ponatisnejo. V tokratni izdaji so v drugem delu knjige, ki jo je prav tako kot prvo samostojno knjigo pripravil Brane Borštnik, vključno s fotografijami predstavljeni velikolaški čebelarji in njihovi »uljnjaki« – čebelnjaki.
Predsednik Čebelarskega društva Velike Lašče Brane Borštnik, ki ima največ zaslug za prvi ponatis in tudi letošnji drugi ponatis knjige Bučelstvo, vsem čebelarjem svetuje, naj jo vzamejo v roke, jo preberejo. Poudaril je, da se je sam ob prebiranju veliko naučil; predvsem je njegovo čebelarjenje danes veliko bolj humano do čebel, kot je bilo pred 40 leti, ko je začel s čebelarjenjem. Po navodilih knjige danes zna prisluhniti brenčanju čebel, ko se pripravljajo na rojenje, petju matice; zna poslušati in opazovati čebele, ki mu sporočijo, ali imajo matico ali ne, ali so lačne, ali niso lačne. Prav tako ne posega v panj, če to res ni potrebno. V času priprav tokratne izdaje knjige je ponovno podoživel Levstikov čas, njegovo dobro čebelarsko znanje za takratni čas in hkrati začutil kanček grenkobe, da knjiga Bučelstvo zaradi svoje bogate in poučne vsebine ni ugledala luči sveta v času njenega nastanka.
Levstika kot čebelarja so predstavili Brane Borštnik, ddr. Igor Grdina in Franc Šivic. Obiskovalce je v imenu ČZS pozdravil gospod Marko Alauf.Zbrane je nagovoril tudi podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije Marko Alauf, ki je poudaril, kako pomemben je dogodek obeležbe obletnice rojstva Frana Levstika z izdajo njegovega Bučelstva. Čebelarsko društvo Velike Lašče je naredilo velik korak, a je v nadaljevanju treba poskrbeti, da bo Levstik kot čebelar poznan tudi v širšem slovenskem prostoru. Naloga društva in lokalne skupnosti je, da osebe, ki so v svojem življenju ustvarile pomembno delo, niso pozabljene. V čebelarski zgodovini je potrebno Levstiku in drugim pomembnim možem najti ustrezno mesto, saj čebelarstvo ni le nabiranje medu; to je način življenja, naša kultura in kulturna dediščina in prav zaradi vsega tega smo slovenski čebelarji tako cenjeni po svetu, je povedal Marko Alauf. Mogoče dandanes preveč tarnamo in kritiziramo, premalo pa pohvalimo. Čebelarsko društvo Velike Lašče je za njihovo delo pohvalil, ker je to, kar delajo, dobro. Prav tako je poudaril, da se vsi lahko učimo od čebel, tako zdravega načina življenja kot živeti v sožitju, povezanosti in strpnosti.
Dragica Heric
