V nedeljo, 31. oktobra, smo se ob 19. uri zbrali v Trubarjevi spominski sobi na Rašici, da bi počastili dan reformacije. Tisti, ki smo se v petek udeležili tudi državne proslave v Krškem in bili deležni dobro opremljenih policijskih enot, ograj in rentgenskega pregleda pred vstopom v tamkajšnjo dvorano, smo z olajšanjem zadihali praznično, saj smo ob vstopu prijazno kramljali (le) ob PCT pregledovanju in se veselili srečanj z ljudmi, na katere morda že celo leto nismo naleteli na svojih poteh.
Slavnostna prireditev ob dnevu reformacijeMatjaž Gruden, ki je prireditev vodil in je tudi aktualni predsednik Slovenskega protestantskega društva, je uvodoma pozdravil goste in povzel namen praznovanja: »Ob današnjem slavnostnem dnevu smo Slovenci lahko izjemno ponosni, da se lahko polnovredno izražamo v jeziku, ki so ga slovenski protestanti pred 500 leti povzdignili v jezik celotnega našega naroda ne glede na administrativne in narečne meje. Kranjci, Štajerci, Korošci, Bezjaki (in kar je še bilo geografsko jezikovnih oznak) smo bili prvič poimenovani kot eno. Slovenci.« K pozdravnemu nagovoru je povabil župana dr. Tadeja Malovrha. Tudi on je izpostavil pomen Trubarja in reformatorjev za našo kulturo, izobrazbo in nacionalno identiteto ter poudaril, da je v današnjem času zelo pomembno, da za Trubarjevo domačijo pridobimo status kulturnega objekta državnega pomena, za katerega se pristojni iz naših krajev borijo že več kot dve desetletji (to je bilo na večeru večkrat upravičeno ponovljeno).
Slavnostni govornik je bil protestantski duhovnik, pastor evangelijske cerkve iz Slovenj Gradca, mag. Benjamin Hlastan, ki deluje tudi kot prevajalec v Združenju Trubarjev forum. Bralcem ponujajo prevode slovenskih reformatorjev v sodobno slovenščino in s tem postaja izročilo reformacije bližje tudi današnjemu človeku. V Trubarjevem forumu so izdali že Trubarjevo Pridigo o veri, njegove Abecednik, Katekizem in Cerkveni red ter Dalmatinov prevod Evangelija po Janezu in celotne Nove zaveze svetega pisma – tega so med bralce razdelili brezplačno.
V svojem govoru, naslovljenem s Trubarjev značaj – izziv k zrelosti, je mag. Benjamin Hlastan orisal Trubarjevo življenje in delovanje prek sledenja njegovim značajskim lastnostim, ki se izpričujejo v njegovih pismih in književnih delih. V svojem govoru je podal veliko slikovitih primerjav, zaradi katerih je njegov govor živ, celo zabaven (kljub resni temi). Prva je bila namenjena kritiki praznovanj pričujočega dne, za katera se zdi, da prepogosto zgrešijo svoj namen in so daleč od duha reformacije – kot bi za materinski dan govorili o gospodinjskih aparatih namesto o materah: »Kajti, jedro reformacije, in tako tudi naš Trubar, niso lepo zveneče floskule, ampak je to zelo osebna reč. Ogledali si bomo le nekaj potez Trubarjevega značaja, ker mislim, da daje aktualen izziv Slovencu, Slovenki ter narodu v času, v katerem živimo.« Med raziskovanjem Trubarjevega dela je ugotovil, da je bil moder, iskren in odprt človek, saj v njegovih pismih zasledimo tudi poročanje o njegovih hudih zdravstvenih in finančnih težavah, o njegovem ljubečem odnosu do žene in otrok ter o skrbi za svoje gojence. Slednjim ni želel le pomagati pri študiju, temveč jih je tudi navdušil za dela, ki so jim bili z njegovo pomočjo kos (npr. Dalmatina za prevod Biblije) – tako je bil pr(a)vi mentor, ki je uspel prepustiti zasluge za dela njim samim in se ni ponašal s svojo vlogo pri tem: »Zanj nova generacija ni bila konkurenca, ki jo je potrebno premagati, niti to ni bila brezplačna delovna sila, ki bi jo izkoriščal.«
Slavnostna prireditev ob dnevu reformacijeTrubar je vedel, kaj ljudem manjka, in ne glede na to, da se ni mogel opreti na nikogar pred seboj, je »prijel za delo in dal svoje najboljše, Bogu pa zaupal, da bo On uredil, kakor bo prav, ker je to delal "Bogu na čast in v dobro vsem mladim in neukim ljudem v naši deželi".« Tako smo prišli do prvih tiskanih knjig v slovenščini, se z njimi naučili brati, pisati, peti in moliti slovensko. Trubar se ni otepal odgovornosti. Bil je ponižen in se prepustil božjemu vodstvu ter uspel narediti, kar še ni nihče pred njim. Tudi v teološkem smislu je bil zrela oseba, saj ni bil ozkogled, pač pa umirjen in je lahko prisluhnil tudi drugače mislečim, zato »je še danes lahko vzor svetovnim umom in niti najtežjih problemov se ni izogibal. Bil je človek svojega časa in pod vplivi tega časa, a ker je zaupal Bibliji, ni bil ujetnik svojega časa in je videl rešitve, katerih nekateri še danes ne zaznajo.« Benjamin Hlastan je spregovoril še o številnih srečanjih z raziskovalci reformacije po svetu (13 let je študiral in živel v ZDA) in o navdušenju, ki ga gojijo tuji strokovnjaki do našega Trubarja – od Amerike, Evrope do Japonske. Svoj govor je zaključil z besedami: »Vidite, tu je jedro reformacije – sprememba srca zaradi Biblije in Jezusa – in rezultat je zrel človek, ki pušča prstni odtis še pol tisočletja kasneje. On je izziv k zrelosti vam, meni in svetu – njegove lastnosti, ki se vidijo v delu, odnosih, željah, moralnosti, financah, načinu sodelovanja, družini, vztrajnosti, veri, in še v čem. Je to možno? Slovenec, ki živi in obstane sredi krutega sveta, v težkih časih 16. stoletja, z resnimi osebnimi težavami in stoji še danes. Slovenke in Slovenci, ali bomo le govorili in občudovali, ali bomo po značaju tudi sledili tistemu, ki mu sami pravimo, da je oče našega naroda?« Morda si na to vprašanje lahko odgovorimo s svojimi plemenitimi dejanji.
Vznesenemu aplavzu je sledil drugi del prireditve; nastopila je glasbena skupina SLO BLUES, ki izvaja slovenske ljudske pesmi v blues preobleki. O svojem projektu so povedali: »Dandanes, ko naši pevci pojejo nam, Slovencem, pesmi v angleščini, smo mi sklenili to končati. Trdno stojimo na stališču, da ohranimo slovenščino za vsako ceno, pa naj stane kolikor hoče. Ob 500-letnici reformacije smo si drznili poseči v glasbeno strukturo naše tako lepe ljudske pesmi in jo reformirati. To reformistično dejanje smo izvedli tako, da smo seveda obdržali slovensko besedo; za glasbeni material smo prevzeli blues, to afriško-ameriško glasbeno suženjsko strukturo. Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto – kaj lahkoto, upognjenostjo – so naša slovenska besedila zdrsnila v obliko te suženjske glasbene strukture. Pa se vprašujemo, ali zato, ker smo črnci, ali zato, ker smo sužnji?« Avtor projekta Gregor Strniša je pred vsako pesmijo sporočil publiki njihov način interpretacije besedila, ki jih je privedel do take uglasbitve. Z zanimanjem smo prisluhnili znanim besedilom (Še kiklco prodala bom, Jaz pa pojdem na Gorenjsko, Moje dekle je še mlado ...) v zelo drugačnih melodijah, ki pa so bile odlične, še posebej za ljubitelje bluesa. V skupini poleg Strniše – vodje projekta –, ki je prispeval nove uglasbitve in igra klaviature, nastopajo še pevka Ursula Luthar, klarinetist in pevec Andrej Zupan, kitarist Aleš Marjetič, bas kitarist Uroš Usenik in bobnar Miha Friederich.
Slavnostna prireditev ob dnevu reformacijeOb koncu prireditve so si župan, slavnostni govornik in glasbeniki izmenjali simbolična darila in se drug drugemu zahvalili za sodelovanje pri letošnjem praznovanju dneva reformacije na Rašici. Preselili smo se v Galerijo Skedenj, kjer smo obiskovalci in nastopajoči še dolgo kramljali in razpredali o duhu reformacije, ki vse bolj živi tudi v rodnih Trubarjevih krajih.
Naj zapis o letošnjem praznovanju zaključim z besedami Matjaža Grudna: »Znova in znova velja poudarjati in razglaševati enega izmed ključnih sporočil reformacije, namreč posameznikovo osebno odgovornost na eni strani ter versko, nacionalno, rasno, medkulturno strpnost in državljansko svobodo na drugi; torej izjemni pomen osebne odgovornosti do lastnega dušnega blagra, sočloveka, dežele, narave in države.« S to popotnico (in njenim udejanjanjem) se bomo naslednje leto spet srečali in vabilo za vas, ki to berete, velja že zdaj.
Besedilo: mag. Ana Porenta
Foto: Boštjan Podlogar
