Na Trubarjevi domačiji se trudimo, da našo bogato kulturno dediščino predstavljamo tudi s pomočjo unikatnih izdelkov in spominkov, ki jih lahko najdete v naši muzejski trgovinici.
Pri zasnovi in izdelavi le-teh se povezujemo z lokalnimi in širše slovenskimi umetniki, rokodelci in podjetniki. Rezultat tega so izdelki, pri čemer vsak v sebi skriva svojo edinstveno zgodbo. Tokrat smo združili moči s Sašo Drobnič Škerjanec iz družinskega podjetja Jagababa. Podjetje slovi po unikatnem, ročno potiskanem hišnem tekstilu z motiviko bogatega ljudskega izročila.
Nastali so čudoviti laneni pogrinjki, namizni tekači in vrečke za kruh z motivi Trubarjevega malna.
Vabljeni, da pokukate k nam in si izberete kaj lepega!
Ali ste vedeli?
Domače laneno platno je bilo v velikolaških krajih v prejšnjih časih glavni tekstil, iz katerega so si šivali delavniške obleke, srajce itd. Če je imela nevesta skrinje, nabasane z balami domačega platna, so ljudje rekli, da je bogata. Platno je bilo nekdaj v teh krajih tudi pomembno trgovsko blago, zato so tudi Raščani sejali veliko lanu. Platno so tovorili k morju, na Reko in v Trst, kjer so ga potrebovali za jadrovino; nazaj so tovorili sol.
Z domačim platnom je povezan eden prvih spominov Frana Levstika na otroštvo, ko so ga kot majhnega fantiča večkrat postavili na vrt za stražo k platnu, ki se je belilo. V naročje so mu dali še mlajšo sestrico, da je pazil nanjo. Beliti platno je pomenilo, da so z vodo škropili dobrega pol metra široke platnene pasove, ki so bili položeni na domačem vrtu. Platno so močili, da se je na soncu pobelilo in utrdilo. V zelo živem spominu so bile trlice in predice tudi Stritarju, ki njihovo delo opiše v povesti Kolovrat.
Barbara Pečnik, občinska uprava, Foto: Saša Drobnič Škerjanc
