Tako smo se v Društvu za ohranjanje dediščine spraševali pred našo glavno prireditvijo, saj nam je narava letos naklonila zelo malo sadja. To je zanimalo tudi pohodnike, s katerimi sem klepetala na poti od Turjaka proti Rašici. Kljub vsemu se je 17. septembra, na dan Praznika suhega sadja in Pohoda po Trubarjevi rojstni fari, iz peči kadilo kot običajno. Na srečo imamo še od lani nekaj zaloge suhih hrušk in jabolk; obeta se tudi sušenje kakijev ...
Od motorke do joka
Večina obiskovalcev se ne zaveda, koliko dela imamo članice in člani že kak teden pred osrednjo društveno prireditvijo. Posekati in postriči je bilo treba grmovje okoli prireditvenega prostora, pokositi travo, očistiti sušilnico, pripraviti peč, poskrbeti za postavitev šotorov, miz in klopi, uskladiti delo članic in članov na prireditvi ter postoriti še marsikaj. V nedeljo zjutraj pa smo se kot običajno zbrali ob obveznem joku med lupljenjem in rezanjem čebule ter druge zelenjave za golaž in priloge.
V soncu na pohod
Letos se nas je zbralo le 34, ki smo po pozdravu pre
dsednika Lojzeta Senčarja dobre volje zakorakali v vroč, še poletni dan. Proti Rašici smo si izbrali manj običajno pot, da ni bilo treba skrbeti za izogibanje morebitnemu blatu; nekaj vodnikov je že prejšnje dni preverilo, ali so vse poti prehodne.
Spet krofi in prvič brez Adla
Pekarna Grosuplje nam je tudi letos podarila krofe; za žejo so pohodniki lahko dobili tudi vodo. Na Trubarjevini nas je prvič pozdravila vodnica Marta Grčar, ker se je nekdanji vodnik Andrej Perhaj upokojil. Tokrat nismo slišali posameznih izbranih posebnosti o življenjski poti in ustvarjanju očeta slovenske književnosti, ampak nam je vodnica osvežila spomin na to, kako je nastal in kako je sestavljen kulturni spomenik na Rašici ter kaj lahko vidimo v spominski sobi. Opisala je razmere v 16. stoletju ter navedla bistvene podatke in pomembne osebnosti iz Trubarjevega življenja in dela. Med drugim je omenila Cerkovno ordningo, t. i. prvo slovensko ustavo, ki je bila zaplenjena – ostala sta le dva izvoda – v kateri je napredni Trubar zahteval tudi, da morajo vsi otroci ne glede na stan in spol v šolo. Spet smo slišali, kako so se v teh krajih sramovali »krivoverca« in šele po 2. svetovni vojni so na Rašici novorojenčku spet dali ime Primož.
Proti Gradežu
Cerkev sv. Kancijana v Škocjanu, v kateri je bil Trubar krščen, smo si zaradi drugih obveznosti župnika pohodniki ogledali sami; nato nas je čakal še kratek vzpon do Gradeža. Tam je bila zbrana že velika množica; pred začetkom kulturnega programa so bile zasedene vse mize in klopi. Tisti, ki so skrbeli za postrežbo hrane in pijače, so imeli polne roke (in natakarji tudi noge) dela. Do večera s(m)o članice in člani, ki s(m)o delali na prireditvi, potrebovali še mnogo energije in volje.
Govornika in nastopajoči
Najprej je predsednik Lojze Senčar pozdravil vse navzoče in izrazil veselje ob veliki udeležbi. Zahvalil se je vsem sponzorjem in donatorjem ter predstavil stojničarje in nastopajoče ter povedal, kaj vse bodo obiskovalci lahko videli, doživeli in tudi kupili.
Besedo je nato predal županu Matjažu Hočevarju, ki je poudaril, da smo eno redkih društev v občini, ki združujemo medgeneracijsko sodelovanje, dediščino in kulturo. Upa, da bomo svoj način ustvarjanja in dela prenesli tudi na naslednje generacije. Na splošno pogreša t. i. vstajniško delo, ki ga goji naše društvo. Obljubil je čim hitrejšo nadgradnjo sušilnice, društvu čestital za praznik in mu zaželel vse najboljše tudi v bodoče.
V kulturnem programu so najprej nastopili učenci POŠ Turjak, ki so navdušili pesmico o ježku ter z »rašplo« dokazali še svoje plesne sposobnosti. Poželi so velik aplavz staršev, dedkov, babic, tet in vseh drugih. Tudi zborček Krheljčki je ob pesmi o mlinu zaplesal in ni bil deležen nič manj glasnega ploskanja. Zadnja je nastopila že »domača« folklorna skupina Račna, ki je prikazala veliko zabavnih plesov, med drugim tudi znana »pouštertanc« in »metlatanc«. Čez eno uro je oder zasedel ansambel Meh Ekspres, ki je do večera zabaval s pestrimi skladbami za ples.
Sprehod po vasi
Vodniki so obiskovalcem, ki se jih je zvrstilo okoli 2.000, razkazali posamezne točke, kjer so lahko spoznavali dediščino vasi. Sušilnica in razstava starega orodja ter prikaz tradicionalnih podeželskih opravil so stalnica naše prireditve; vedno zanimiv je tudi ogled črne kuhinje.
Na stojnicah so naše članice in drugi razstavljavci in prodajalci ponujali domače izdelke in pridelke; otroci in odrasli so se lahko poskusili v streljanju z lokom. Obiskovalci so spet hvalili okusno gradeško proseno in ajdovo kašo ter sladice; za prevzem dobitkov s srečelova pa se je vila vrsta ...
Poleg slabe sadne letine nam narava v zadnjem tednu pred prireditvijo ni bila naklonjena niti z gobami, vendar smo z velikim trudom kljub temu uspeli postaviti razstavo z več kot 90 različnimi vrstami.
Obiskovalka iz Kanade
Nataša Pollak, ki je nas je že večkrat razveselila s svojim obiskom, je na pohod in ogled osrednje prireditve pripeljala sestro Ireno Pollak, ki že 23 let živi v Vancouvru v Kanadi, kamor se je v mladih letih preselila predvsem zaradi ljubezni. V pogovoru je zaupala, da je bila to zanjo velika sprememba. Ker pa je profesorica angleščine, ji vsaj jezik ni delal težav. Imela je srečo z dobro zaposlitvijo; v Sloveniji bi bila po njenem mnenju lahko predvsem učiteljica ali prevajalka, kar pa je ni mikalo. Vsako leto mesec dni preživi v Sloveniji, kjer obišče vse sorodstvo in potuje po različnih turističnih krajih.
Navdušena je bila nad celotnim dogajanjem pri nas. Pohvalila je organizacijo pohoda, ki se ji je zdel ravno prav naporen; sama namreč nima dobre kondicije. Ni mogla verjeti, da ni bilo treba plačati štartnine, ampak so dobili celo brezplačne krofe in vodo. Všeč so ji bili narava, družba in zanimivosti na poti. Na Gradežu sta si s sestro ogledali vso dediščino; zanimala jo je črna kuhinja, saj je pred kratkim videla tudi Cankarjevo na Vrhniki. Zanjo je zelo dragoceno okušati tradicionalno slovensko hrano, zato je z veseljem naročila kašo; kupili sta tudi priljubljeno suho sadje v čokoladi. Povedala je, da je glede na različno zgodovino – Kanada je namreč zelo mlada država – nemogoče primerjati slovenski odnos do dediščine z njihovim, čeprav se v zadnjem času trudijo z raziskovanjem in ohranjanjem prvih, predvsem evropskih naselbin in trdnjav. Naša dejavnost se njej in sestri zdi neprecenljiva.
Iz bližnje vasi
Upokojenca Rajka in Tomislav Tusić sta se pripeljala iz bližnjega Vidma, kjer živita že od leta 1982. Našega društva nista poznala; videla sta plakat za naš praznik in sta si nato ogledala še našo spletno stran. Presenečena sta bila, kako smo nazorno predstavljeni in koliko prireditev organiziramo. Na pohodu jima je bilo zelo všeč, sicer pa sta tudi doma aktivna in hodila po dve uri na dan. Na Gradežu sta si ogledala vse dogajanje; še posebej se jima je zdela zanimiva sušilnica, saj te dejavnosti nista poznala tako podrobno. Pohvalila sta pestro ponudbo na stojnicah, okusnega odojka ter prijaznost članic in članov. Zatrdila sta, da sta med nami preživela zelo lep dan in da si bosta zagotovo ogledala tudi razstavo jaslic. Na koncu sta našemu društvu zaželela še veliko uspeha pri delu.
Bodoči društveni podmladek?
Petro Jakob Merljak so stalni obiskovalci spoznali že leta 2019, ko sta z možem, kitaristom Mihom Merljakom, na oder prvič pripeljala otroški pevski zbor Krheljčki. V pogovoru mi je povedala, da je bila ideja za zborček njena; zanj je izbrala tudi ime, ki se lepo sklada z društveno dejavnostjo. Z »ustanovitvijo« skupine je imela kar nekaj težav, saj imajo otroci zelo veliko obveznosti. Starši so pristali na sodelovanje šele po osebnem stiku in ob zagotovilu, da njihove vaje ne bodo redne ter da bo sodelovanje otrok neformalno in priložnostno pred nastopi. Nastopajo štirikrat na leto – spomladi na odprtju slikarske razstave v sklopu našega Praznovanja pomladi, največ pa decembra na društveni razstavi jaslic, na Festivalu božičnega kruha v Velikih Laščah in ob Miklavževanju. Vaj nimajo redno, ampak le pred nastopi. Pesmi izbereta skupaj z možem, vendar ob aktivnem sodelovanju otrok, saj jim mora repertoar ugajati, da z veseljem nastopajo.
Po njenem mnenju uspešno sodelovanje, še posebej v vaškem okolju, ni možno brez osebne angažiranosti. Tudi otroci si želijo biti pomembni, zato morajo biti aktivno vključeni v okolje in v njem se morajo prijetno počutiti. Če bodo imeli na otroštvo v tem okolju lepe spomine in če bodo občutili pripadnost in sprejetost, bodo tudi kot odrasli želeli ostati in ustvarjati tukaj. Le s takim odnosom si naša skupnost in tudi naše društvo lahko obetata nove člane, ki bodo tej družbi nekoč želeli nekaj prispevati in jo graditi naprej.
