Ko sem se na deževni torek, 24. oktobra, po velikolaških ulicah peš sprehodil do prizorišča Javorškovega večera, so mi misli odtavale stoletje v preteklost. Ravno na teh poteh je namreč odraščal in stopal tudi Jože Javoršek.
Na poti od Griča proti cerkvi sem opazoval spokojnost Javoršku tako ljube Ščite; nekaj korakov naprej se mi je prikazala njegova rojstna “Boštjanova” hiša v Podlipi, pa “Fortunova” hiša, nato cerkev s farovžem, tik poleg cerkve njemu ne preveč ljuba šola, naprej Kukljeva gostilna in čez cesto še “Vatikan” (zdajšnji Levstikov dom), kamor so se Javoškovi preselili iz “Boštjanovine”. Besede in kraji, ki jih je Javoršek opisal v knjigi Spomini na Slovence I., II., so se kar sami od sebe slikali na platno sedanjih Lašč. In čutil sem ponos in veselje, da bomo vendarle lahko izvedli literarni večer, pripravljen v spomin na Javorškovo 100. obletnico rojstva. Bolje rečeno 103. obletnico, saj smo zaradi znanih razlogov literarni večer večkrat prestavili. Večer se je dogajal v Gostilni pri Kuklju, kjer nas je v prijetnem jesenskem vzdušju pozdravila gostiteljica Margareta Damjanić; na mizi so že dišali ocvirkova potica, salama in mošt. Najprej se je zgodil literarni del. Prebirali smo odlomke Javorškovih zapisanih spominov na dogajanje iz začetkov 20. stoletja – na dogodke ki so povezali v skupno življenje očeta in mater in utrip življenja v Velikih Laščah še pred Javorškovim rojstvom, na obdobje Javorškovega rojstva in odraščanja in nato še obdobje šolanja v šentviški gimnaziji v Ljubljani. Ob predahih pa so nam čas krajšale čudovite jazzovske melodije.
Če se komu zdi malo čudno, kako vendar lahko pišemo o spominih še pred rojstvom? Spomin je namreč živa reč in je sestavljen tudi iz spominov naših prednikov. To odlično opiše kar Javoršek sam v svoji knjigi: “Vsekakor pa so korenine našega življenja žive in sočne od tiste dobe, ko se je izoblikovala družinska skupnost, iz katere izhajamo. Zato moj spomin lahko obnovi dogodke iz časov, ko sta se moj oče in moja mati po čudnih naključjih usode znašla drug ob drugem kot mož in žena in svoje življenje z vsemi dogodki in nadrobnostimi posredovala meni in drugim, ki so bili v njuni in moji bližini. Moj spomin torej sega do začetka tega stoletja (op. p. 20. stoletja)”. Moje mnenje je, da je tudi dandanes potrebno vzdrževati ta kolektivni spomin in ga po možnosti še razširiti z branjem ali pa ravno s takšnimi večeri. Po prebiranju odlomkov nam je nekaj spominov na Javorška in njegov doprinos in pomen za razvoj kulturnega okolja v Velikih Laščah namenil še njegov prijatelj Mirko Modic. Spomnil nas je na gledališke igre, ki jih je Javoršek pomagal postaviti na oder Velikih Lašč. Prav tako je predstavil Javorškovo vlogo pri obnovi in poimenovanju Levstikovega doma in pri obnovi Trubarjevine.
Sledil je kulinarični del, saj sta Margareta in Andrej Damjanić pripravila “domačo rihto” po okusu Javorška: ješprenjeva kaša z jurčki in klobasa s kislim zeljem. Med prerekanjem gostov, katera jed je boljša, pa je prispel posladek, najboljša pehtranova potica na Slovenskem. Druženje se je tako nadaljevalo v sproščenem duhu globoko v večer. Rad bi se zahvalil Javorškovim potomcem, ki so se odzvali povabilu, županu, podžupanu, vsem gostom, ki so si vzeli čas in napolnili gostilno in s svojo udeležbo poskrbeli za prijetno vzdušje. Hvala Gostilni pri Kuklju za gostoljubje. Iskrena hvala gre idejni vodji, režiserki in scenaristki večera Majdi Samsa. Hvala vsem nastopajočim za doživeto interpretacijo in seveda tehnični ekipi za izvedbo. Ob tem bi rad še izkoristil priložnost, da se opravičim vsem za zmedo, ki je nastala glede ure prireditve. Hvala za razumevanje.
Za zaključek pa še ena Javorškova misel iz literarnega dela večera:
“Kdo sem jaz?
Toliko rádosti življenja najbrž ni užil že zlepa kakšen Slovenec, kakor sem je jaz. Kdo se lahko pohvali z mladostjo v takšnem kraju, kakor so Vélike Lašče! Kdo se lahko pohvali, da se je šolal v najboljši gimnaziji, kar jih je bilo kdaj na Slovenskem? Kdo se lahko pohvali, da je vso revolucijo preživel kakor mesečen pesnik? Kdo se lahko pohvali, da je tri leta živel lačen v Parizu, pri tem pa bil sit vsega najboljšega? Kdo se lahko pohvali, da šest mesecev ni videl ne sonca ne svetlobe? Kdo se lahko pohvali, da je bil obsojen na dvanajst let ječe, ne da bi on in tisti, ki so ga obsodili, vedeli zakaj? Kdo se lahko pohvali, da je zaradi takih iracionalnosti živel kot pes in da je bil pes? Kdo se lahko pohvali, da so pljuvali za njim za slednjim ovinkom? Kdo se lahko pohvali, da so ga nosili na rokah geniji tega stoletja? Kdo se lahko pohvali, da je gledal v drobovje sveta …”
Močno si želim, da takšni večeri postanejo tradicija.
Matej Polzelnik
