Ko sem v izdihljajih letošnjega poletja posedal po vsem dobro znanih zbirališčih naravne inteligence in se pogovarjal z raznimi občinskimi veljaki ter protagonisti družbenega dogajanja v naših krajih, je beseda nanesla tudi na turizem. Porajalo se je vprašanje, zakaj bi kdo sploh obiskal velikolaško pokrajino in kaj bi tu počel. Hitro smo našteli nekaj očitnih razlogov, kot so Trubarjeva domačija, turjaški grad in bogata naravna ter kulturna dediščina, a kljub vsej skupni modrosti do zadovoljivega in celostnega odgovora nismo prišli. Zato sem se odločil posvetovati z zadnjim krikom tehnološkega napredka, umetno inteligenco (AI).
Gre za vejo računalniške znanosti, ki se osredotoča na razvoj programov in sistemov s sposobnostjo izvajanja nalog, ki običajno zahtevajo človeško inteligenco. To med drugim vključuje učenje, reševanje problemov, prepoznavanje vzorcev, sklepanje, razumevanje jezika in še veliko več. Ker je področje preobširno in prehitro razvijajoče se za en članek (in za avtorja le-tega), se v podrobnosti ne bomo spuščali. Osredotočili se bomo na dva t. i. jezikovna modela, ki sta se v zadnjem času uspela prebiti v mainstream: ChatGPT ter Bard. Z njima se lahko – in to popolnoma zastonj – poigramo vsi navadni smrtniki. Zato sem ju povprašal, kaj vesta o velikolaški pokrajini in kaj bi si rada ogledala, ter ju povabil na izlet po naših krajih. Na rahlo oblačno, a ne premrzlo soboto smo se zbrali pred farno cerkvijo. Med občudovanjem njene mogočnosti ter Levstikovega spomenika pred njo smo ugotovili, da bi dan vendarle veljalo začeti s kavo. Ker je tudi Barda dosegel sloves Kukljevih krofov in pehtranke, izbira lokacije ni bila težka. Do krofov nismo prišli; starejša gospa pred nami je namreč vzela zadnja dva, zato smo se morali zadovoljiti s flancatom. Smo si pa razdelili kos pehtranke, ki je upravičila svoj renome, spili kavo in pripravljeni na dolg dan pred nami odšli raziskovat.
Moja gosta delujeta v digitalnem svetu. Nad virtualnimi vsebinami, dostopnimi na spletni strani Trubarjeve domačije, s foto in video materialom, ki na interaktiven način uspešno združuje zgodovino naših krajev in kulturno ponudbo, sta bila navdušena. Skupne vstopnice za Trubarjevo domačijo in Turjaški grad sicer nista uspela kupiti prek spleta, a smo težavo hitro rešili analogno. Domačijo smo si ogledali v živo, se med prebijanjem mimo avtobusa radovedne mladine strinjali, da je otoček res lepo prizorišče za poroke, se uprli skušnjavi, da bi se v krčmi zataknili še na kakšni kavi, rekli nekaj besed o varstvu okolja ter Naturi 2000 in se odpravili na ogled turjaškega gradu. Poudariti je potrebno, da sta se oba jezikovna modela izkazala kot solidna poznavalca zgodovine Velikih Lašč. Iz njiju so kar bruhali podatki o reformaciji, Dalmatinu, Auerspergih in turjaškem gradu, čeprav bi od umetne inteligence človek vendarle pričakoval, da bi bila glede letnic bolj natančna od povprečnega osnovnošolca. Dokazala sta se tudi kot ljubitelja slovenske literature, od Trubarja, Prešerna in Levstika do Javorška – le precej zmedeno sta delovala, ko sta poskušala ugotoviti, ali v turjaškem dvóri stoji hrast ali nemara lipa. Po besedah Barda se še “razvijata in vselej učita” in nedvomno bosta v prihodnosti še pametnejša, a našim turističnim vodnikom se za zdaj še ni treba bati za službe.
Po ogledu gradu smo se znašli v zagati – katero od znamenitosti si še ogledati? Kakšnega od bližnjih slapov, številnih cerkva, sušilnico sadja, spominsko sobo Levstika in Stritarja? Tu so še pešpoti, kolesarstvo … Z aktivnostmi bi zlahka zapolnili še kakšen dan. Kje bi spali, zajtrkovali in kaj vse bi si še lahko ogledali v sosednjih krajih, je snov za kdaj drugič. Soočeni z vso izbiro smo potegnili edino logično potezo in se odločili, da gremo na kosilo. Ampak kam? In tako smo prišli do vprašanja, ki je zlomilo tudi umetno inteligenco. Če namreč umetno inteligenco vprašamo o zgodovinskih dogodkih, pomembnih osebnostih ali znamenitostih, bomo v veliki meri dobili resnične, četudi kdaj površne ali pomanjkljive odgovore. Če umetno inteligenco prosimo za nasvet o restavracijah v naši občini, pa bomo dobili predloge, kot so “Gostilna Pri Lojzetu”, “Gostilna Pri Katrci” in “Restavracija Zajček”. Vsemu, kar preberemo na internetu, ne gre verjeti, še posebej, če prihaja s strani t. i. inteligence – dejstvo, ki ga je vseskozi vredno ohranjati v mislih. Priporočila o očitno izmišljenih gostilnah sem zato ignoriral in se namesto na umetno inteligenco zanesel na zdravo kmečko pamet in svoja gosta odpeljal v enega od zadnjih branikov zanesljive kulinarične ponudbe v občini.
“Joško, eno klasiko, prosim.” Ta deloma izmišljeni potep po naših krajih smo tako zaključili, kjer smo ga začeli. Zato se mi zdi primerno, da tudi te vrstice sklenemo s prispodobo in na začetku. Znamenitosti, zgodovine, naravne in kulturne dediščine imamo obilo. V enem dnevu smo se le površinsko dotaknili naše turistične ponudbe. Do bolj zadovoljivega in celostnega odgovora na izhodiščno vprašanje – zakaj bi kdo sploh obiskal velikolaško pokrajino in kaj bi tu počel – pa bomo najbrž precej lažje prišli z umetno ali naravno inteligenco, ko se nam na nobenem področju ne bo treba zadovoljiti samo s flancatom.
Rok Kokošinek
