Nedolgo tega je v nabiralnik Facebook profila festivala Rocktronica priletelo sporočilo z vprašanjem, ali letošnje izvedbe ne bo. Na kratko je odgovor pritrdilen; letošnje izvedbe res ne bo. A menim, da tako vprašanje sredi poletne sezone v občini, ki se ponaša z bogatim kulturnim programom, zahteva širši razmislek. Kar sledi, ni še en poizkus kritike in jamranja glede v zadnjem času šekako priljubljenih prostočasnih dejavnosti, temveč pogled nekoga, ki je v kulturno dogajanje občine na tak ali drugačen način vpet že celo življenje.
Začnimo z Rocktronico, festivalom, ki je od svoje prve izvedbe leta 2015 vseskozi rastel, zamenjal več prizorišč, preživel več občinskih garnitur, se soočil s kopico problemov, se izognil kakšnemu polenu pod nogami in se s posebno, virtualno izvedbo prilagodil pandemiji. V naše kraje je privabil več tisoč obiskovalcev, jim vztrajno na obraz risal nasmehe in zabaval s številnimi aktivnostmi za vse starosti, se izkazal kot odskočna deska mladim izvajalcem ter se tudi največjim imenom slovenske popularne glasbe dokazal kot dogodek na najvišji ravni. Ne nazadnje si je prislužil občinsko priznanje, po poti sicer razjezil nekaj sosedov, v največji meri pa dobro izpolnjeval svoje osnovno poslanstvo tudi v naših krajih zagotoviti prepotrebno mesto alternativni glasbi. Vse to je plod skupine zanesenjakov, ki je prepoznala veliko vrzel v lokalni kulturni ponudbi in jo s trdim delom vsaj delno tudi zapolnila. Odziv, pomoč in odnos občine ter lokalne skupnosti so bili mestoma zadostni, mestoma odlični, pogosto pa žal razlog za razočaranje. Na tej točki se želim v imenu organizatorjev Rocktronice še enkrat iskreno zahvaliti vsem, ki ste v teh letih kakorkoli pripomogli k izvedbi festivala. Samo skupaj smo lahko zgodbo pripeljali tako daleč.
Rocktronice letos ne bo. Morda smo se organizatorji z lansko izvedbo, ki je ponudila kar 12 izvajalcev na dveh odrih in z Mi2 ter Koala Voice pripeljala dve imeni iz vrha slovenske glasbe, približali maksimumu lastnih zmožnosti. Morda nam je po lanski izvedbi začasno enostavno zmanjkalo zanosa in motivacije. Morda je dogodek postal prevelik in predrag, da bi ga lokalno okolje lahko ali bilo pripravljeno vzdrževati. Morda bi se morali bolj osredotočiti na promocijo. Morda… O vsem tem se pogovarjamo med poletjem, ki smo si ga vzeli za refleksijo in načrtovanje prihodnjih projektov. Veseli dejstvo, da to lahko počnemo, ko posedamo s hladnimi napitki v rokah in uživamo v preostalem koncertnem dogajanju.
Letos je zaživelo Poletje na Trubarjevi domačiji s tremi koncerti žanrsko raznolikih izvajalcev; festival Peti inu obstati je sedaj že poletna stalnica. Občinski praznik junija tradicionalno prinaša bogat nabor dogodkov in dejavnosti, vendar pogled na koledar dogodkov na občinski spletni strani vseeno kaže na neizkoriščen potencial. Tu ne gre le za številčnost dogodkov, temveč tudi za oglaševanje.
Za koncert Smaal Tokka sem na primer izvedel šele, ko se je ta že dogajal, pa osebno celo poznam nekaj vpletenih v organizacijo. Jezen in odločen, da se kaj takega ne ponovi, sem se odpravil na družabna omrežja in internet, kam pa drugam, in razočaran ugotovil, da prav občutne digitalne sledi sicer dober in prijeten dogodek ni pustil. Informacije so resda na voljo tistim, ki jih načrtno iščejo, a v časih poplave informacij to ni dovolj.
Korak v pravo smer na tem področju je nedvomno razvoj znamke Velikolaška. Skoraj sem izpljunil požirek kave, ko sem med brskanjem po spletni strani ugotovil, da obstaja celo mobilna aplikacija! Glede uporabniške izkušnje je še kar nekaj prostora za izboljšave, a vseeno aplikacija ponudi kopico zanimivosti in nas na zabaven, interaktiven in lahkoten način popelje po zgodovini kraja. Prav ta aplikacija je ob običajni prokrastinaciji glavni razlog, da sem komaj ujel rok za oddajo besedila, ki ga berete.
Da ne zaidem preveč – opažam kopico dobrih potez in pozitivnih premikov na področju dogajanja za mlade (in mlade po duši) v naših krajih. Prav tako ni težko opaziti prostora za napredek in nekaterih težav, ki nas pestijo na tem področju – v občini nimamo manjšega, notranjega, t.i. klubskega prostora za koncertne dogodke v času slabšega vremena; prostori mladinskega društva Vrt ostajajo premalo izkoriščeni; veliko še lahko storimo glede promocije in obveščanja, če naštejem le nekatere. Kljub temu pa vem, da imamo v naših krajih veliko sposobnih in motiviranih posameznikov; tudi idej ne manjka. Z dobro mero dobre volje, trdega dela in posluha odločevalcev je nedvomno mogoče izpeljati uspešne zgodbe, ki odmevajo tudi zunaj meja naše občine.
Zato naj zaključim s pozivom – le vkup, velikolaška mladina! Le vkup, da se bo velikolaška lahko ponašala z dogajanjem, ki si ga kot zibelka slovenske kulture tudi zasluži
