Denar je danes samoumevno dejstvo, ki vsakomur omogoča, da dela tisto, kar mu gre najbolj od rok, in prek denarja kot menjalnega sredstva zamenjuje rezultate svojega dela z rezultati dela drugih ljudi.
Stvari in reči imajo svojo vrednost; to je svoj pomen za človeka. V denarju izražena vrednost je cena. Cene določata ponudba blaga in storitev na trgu in povpraševanje po tem blagu in storitvah. Prodajalci blaga samo na videz določajo cene. Če kupci niso pripravljeni plačati zahtevanih cen, se cene ustalijo tam, kjer sta ponudba in povpraševanje v ravnovesju. Ker se v procesu zgodovinskega razvoja količina denarja praviloma neprestano povečuje za malenkost, se temu ustrezno povečujejo tudi cene.
Ločimo zaželeno inflacijo (do 2 % letno), ki omogoča gospodarsko rast. Gospodarska rast odtehta razvrednotenje za 2 % letno (zmerno inflacijo), od 6 % do največ 8 % letno in hiperinflacijo, ko cene porastejo za 20 in več odstotkov mesečno. Prehod v hiperinflacijo se praviloma začne z inflacijskim vrtincem, ko delojemalci in upokojenci dosežejo tekoče usklajevanje plač in pokojnin z inflacijo. Ker je dobrin samo toliko, kot je bilo ustvarjenih, denarja, ki po njih povprašuje pa je več, inflacija hrani sama sebe in raste z vedno višjimi stopnjami.
Posledice inflacije so zmanjšanje kupne moči denarja, razvrednotenje prihrankov, razvrednotenje obratnega kapitala in seveda pa tudi razvrednotenje dolgov, če ni dogovorjena inflacijska revalorizacija dolga.
Trg prizna denarju samo toliko, kot je dejansko vreden. Razvrednotenje domače valute (evra) pomeni tudi prekomerno podražitev deviz, kar lahko privede do upada domače proizvodnje in s tem do večjega neravnovesja na trgu.
Državna oblast je mnogokrat skušala ustaviti inflacijo z določanjem cen (zamrznitev cen). V rimskem času je cesar Dioklecijan predpisal cenike za ves rimski imperij. Nastopilo je pač pomanjkanje blaga z oblastveno določenimi cenami in cesarjeva določitev cen se ni obdržala.
V Združenih državah so med drugo svetovno vojno zamrznili stanarine. Posledica je bilo pomanjkanje najemnih stanovanj. Ker zamrznjena stanarina ni zadoščala za vzdrževanje stanovanjskih hiš, je mnogim najemnikom ob dežju ali snegu v stanovanja tekla voda.
Med vojno in nekaj časa po njej je bilo denarja precej več kot dobrin v ponudbi, zato smo imeli živilske in druge karte, s katerimi je bilo določeno, koliko posameznih dobrin je posameznik kupil na mesec. Podjetje, ki dalj časa prodaja proizvode prepoceni, propade. Ker inflacija razvrednoti obratni kapital podjetij, morajo ta najemati kredite (ki pomenijo tudi nov denar) in obresti zanje vračunati v svoje cene. V vsej dosedanji zgodovini državno določanje ceni ni ustavilo inflacije, ampak je povzročilo pomanjkanje blaga ali druge še hujše posledice.
Sedanjo inflacijo v evrskem območju in v Združenih državah sta povzročili s svojo emisijsko politiko Evropska centralna banka (ECB) in ameriška centralna banka (FED). Evropsko centralno banko je desetletje vodil Mario Draghi. Ta je z brezobrestnimi krediti in z odkupom obveznic državnih posojil dal poslovnim bankam neizmerne količine primarnega denarja, na podlagi katerega te dajejo kredite komitentom, s čimer so prišle v obtok zlasti v obdobju pandemije covida-19 neizmerne količine novega denarja, ki nima kritja v proizvedenem blagu ali opravljenih storitvah. Samo lani se je Nemčija zadolžila za 280 milijard evrov in Evropska unija za 700 milijard evrov.
Nov denar, ki pomeni zadolžitev Evropske unije, v glavnem še ni prišel do povpraševalcev. Združene države z dolarjem, ki je prva svetovna valuta, že desetletja ustvarjajo nove dolarje in z njimi kupujejo vse dobrine tega sveta.
Tudi Slovenija se je v času pandemije močno zadolžila. V Evropi in pri nas je bilo v času pandemije z novim denarjem ustvarjeno ogromno neravnovesje med količino denarja v obtoku, ki lahko povprašuje, in količino ustvarjenih dobrin. Evro je izgubil vrednost.
Če bi v ekonomskih odnosih med tržnimi subjekti ne bilo nekaj inercije, bi verjetno bila rast cen še mnogo višja. Rezultat tako velikih količin novega denarja je razvrednotenje glavnih valut, to je dolarja in evra, pri čemer je evro, ki je politična valuta, v slabšem položaju. Ker je dolar v primerjavi z evrom močnejša valuta, na svetovnih trgih pa se energenti, predvsem nafta, plačujejo z dolarji, se energenti dražijo tudi zaradi dražitve dolarja.
Inflacija ni v svetu nič novega in v zgodovini poznamo mnogo primerov, ko je prišlo do finančnega oz. denarnega zloma. 13. novembra 1923 je stal en ameriški dolar, ki je bil pred vojno primerljiv z nemško marko, 11 milijonov mark.
Države lahko blažijo posledice draginje, če subvencionirajo določene skupine ljudi. Če to delajo s sredstvi, zbranimi z davki, je to v redu, če pa za to uporabljajo nov denar, je to podobno gašenju požara z bencinom.
Prihranke lahko rešiš pred inflacijo tako, da kupiš zlato, srebro ali nepremičnino. Ko je v dosedanji zgodovini inflacija začela ogrožati družbo, so se vedno našle trezne glave, ki so z zamenjavo razvrednotene in diskreditirane valute (psihološki ukrep) in z občutnim znižanjem plač, pokojnin in socialnih pomoči (do nivoja, ki ga je zahtevala količina blaga v ponudbi) ustavile inflacijo. In inflacija je prenehala.
Janez Škulj
