O ljudskem sodstvu je veliko pisal med obema vojnama dr. Metod Dolenc, profesor na pravni fakulteti v Ljubljani in od njega imam največ podatkov v pričujočem pisanju.
Naša dežela (Kranjska) je bila od leta 823, ko je bil zatrt upor Ljudevita Posavskega, oz. od leta 828, ko je bila izvršena frankovska upravna reforma, pod vlado tujcev in v glavnem potlačanjena.
Na razvalinah stare, prvotne Kranjske, ki se je odcepila od dežele Koroške, je Ulrik III. Spanheimski iz podedovanih in priženjenih posesti po letu 1248 oblikoval novo Kranjsko, ki se je ohranila do leta 1918.
Srednji vek je dolgo obdobje in tudi v tem času so neprestano tekle spremembe.
Večji del prebivalstva je bilo tlačanov; nekaj malega je bilo svobodnjakov (med svobodnjaki je potrebno omeniti koseze, ki so bili v oboroženem spremstvu že vojvode Valuka. Obdržali so se do XVI. stoletja in so imeli celo svoje sodstvo. Meščanstva je bilo zelo malo; svobodni so bili tudi duhovniki; večina oblasti je bila v rokah plemstva (vojvode, grofje, baroni in vitezi). Uprava in sodstvo sta bili v istih rokah. Vrhovno sodno oblast je imel cesar oz. kralj; z uveljavljanjem dežel kot državnopravnih enot je prešla na državne kneze, ki so pri nas imeli naslov vojvod oz. nadvojvod. Vojvode so v deželnih sodiščih sodili po deželnem pravu in sicer vsemu plemstvu in tudi vsem drugim podložnikom v zadevah krvnega sodstva (sodstva, v katerem je bilo možno izreči smrtno kazen). To svojo pristojnost so prenašali na posamezne velikaše, kot so bili grofje.
Tlačanu je sodil njegov fevdalni gospod. Ker so bile predmet pravnega prometa tudi posamezne tlačanske kmetije (hube) so bili kmetje v vasi lahko v lasti različnih fevdalcev. Sodno prisojnost je določala lastniška pripadnost tlačana. Takratni način obdelovanja zemlje je ob tej fevdalni razdrobljenosti zahteval učinkovito krajevno (vaško) samoupravo. V vasi ali skupini vasi se je bilo potrebno dogovoriti o tem, kdaj spustiti živino na pašo na njive, ki so bile v fevdu različnih fevdalcev; dogovoriti se je bilo treba o uporabi vode, o napravi in popravilu cest, mostov, o zaščiti pred divjadjo in še marsikaj.
O vseh teh in podobnih zadevah je odločala soseska na zboru samostojnih moških (kmetje ali obrtniki) prebivalcev vasi.
Še iz slovanskih časov se je ohranil položaj župna, ki je načeloval soseski oz. njenemu zboru, v fevdalni dobi pa je postal tudi izvajalec fevdalčeve oblasti nad tlačani. Župan je imel za svoje delo dve neobdavčeni (s tlako in desetino) hubi. Fevdalec si je lastil pravico, da sam imenuje župana.
Sodni organ soseske je bila srenja; to je bil izvoljeni dvanajst- do štiriindvajsetčlanski sodni zbor (priimek Cvelbar izhaja iz besede Zwȍlf (dvanajst); na začetku verjetno Zwȍlfar). Ponekod so ta sodni zbor imenovali veča, drugod kvartno sodišče. Sodil je v zadevah manjšega pomena. Vinogradi so imeli v fevdalizmu malo drugačen status kot druga tlačanska zemljišča. Vinogradi so bili dani v neke vrste dolgotrajni najem tistemu, ki je vinograd obdeloval in od njega dajal gorskemu gospodu dajatve, kot so vinska desetina, obrestno vino ali mošt ali gorščino. Višina dajatve je bila določena v urbarjih.
Praviloma je bil gorski gospod (tisti, ki je dajal vinograd v najem) fevdalec, ampak lastnik vinograda je bil lahko vsaka druga svobodna oseba (meščan, duhovnik, cerkev).
O sporih v zvezi z vinogradi so razsojali posebni vinogorski zbori, ki so bili načeloma enako oblikovani kot veče ali kvatrna sodišča. V krajih, kjer je bilo dosti polhov (polhi so bili nekdaj pomembni za prehrano in polhovino za kučme), so imeli posebne polšje zbore, ki so sodili prekrške in druge zadeve v zvezi z lovom na polhe. Veči ali kvatrnemu sodišču je predsedoval in vodil sodni postopek, izpraševal priče in izrekal sodbe izvoljeni starešina iz vrst uglednih vaščanov. Vinogorskemu zboru je predsedoval gorski gospod. Tožnik je moral pred zasedanjem sodnega zbora (to je bilo na stalno določen dan enkrat ali dvakrat, do štirikrat na leto) priti k tožencu, ga vprašati, ali je pripravljen prostovoljno izpolniti tožnikov zahtevek in če ni prišlo do sporazuma, povabiti na zasedanje sodnega zbora.
Tožnik in toženec sta na zbor pripeljala vsak svoje priče. Zasedanje veče ali kvatrnega sodišča ali vinogorskega zbora se je po maši začelo z obveznim prihodom fevdalca ali njegovega zastopnika. Sodišče je najprej obravnavalo očitke v zvezi s pregrehami, ki jih je fevdalec ali njegov zastopnik očital podložnikom. Fevdalec ali njegov zastopnik je s sabo pripeljal pisarja, ki je pisal sodni zapisnik. Sodni zbor je praviloma odločal s soglasjem vseh izvoljenih sodnikov, veljala pa je vsaka sodba, ki je bila sprejeta z absolutno (nadpolovično) večino, vendar je bilo to treba v zapisniku posebej zapisati.
Veče, kvatrna sodišča, vinogorski zbori in polšja sodišča so odločala po ljudskem pravu, ki je nezapisano prehajalo iz roda v rod. Za razsojanjem o očitkih fevdalca ali gorskega gospoda so prišli na vrsto zahtevki kmetov in vinogradnikov drug do drugega. Vrstni red je določil starešina. Obravnave na veči, kvatrnemu sodišču ali na vinogrskem zboru, na katerih so bili poleg sodnikov prisotni vsi samostojni moški (kmetje, obrtniki ali vinogradniki) v soseski, so trajale ves dan, dokler niso vse pravde prišle na vrsto. Po obravnavi je bil likof, kar pomeni, da je tekla tudi pijača. Baje je včasih tekla že med obravnavo. Včasih je sodišče obsodilo toženca, da mora dati denar za določeno količino pijače. Izrečene globe so šle v korist fevdalca ali gorskega gospoda. Sredi XVII. stoletja je prišlo do reorganizacije sodstva. Vse sodstvo (razen v vinorodnih krajih, kjer je ljudsko sodstvo ostalo) je prišlo v roke fevdalcev. Oblikovani so bili sodni okraji. Fevdalec kot sodnik je sodil vsem osebam za dejanja, storjena na njegovem teritorialnem sodnem območju. Na območju sedanje občine Velike Lašče smo takrat imeli turjaško in ortneško rihto, kot se je v ljudskem jeziku reklo sodnemu območju, ki pa sta seveda vključevali tudi vse druge kraje turjaške in ortneške graščinske oblasti. Meja med njima je tekla zahodno od Rašice na Grivko, od te na cerkev na Vel. Slevici, od tod na Kovpo v sedanji vasi Karlovica in od tod po dolini (verjetno po potoku) na Lužarje. Del občine je sodil v ortneško rihto. Stiški samostan je leta 1658 dvor v Laščah prodal ortneškemu graščaku.
V vinorodnih krajih je ljudsko sodstvo obstalo, vendar je sodilo po Gorskih bukvah, to je zbirki predpisov s področja vinogradništva, ki jih je izdal deželni knez (Habsburški vojvoda) in ki jih je leta 1582 prevedel v slovenščino župnik Andrej Recelj iz Rake.
Od tedaj ko smo imeli Gorske bukve v domači besedi, se je zasedanje vinogorskega zbora začelo z glasnim čitanjem (pisar) Gorskih bukev. V gorskih bukvah so bile določene tudi globe za posamezne prekrške. Pravo, ki so ga določale Gorske bukve, je ponarodelo. Veče, kvaterna sodišča in vinogorski zbori so se izvajali praviloma na prostem pod vaško lipo. Pod vaško lipo so bili že pripravljeni primerni kamni za sedenje. Sedeli so starešina in sodniki (na kamnih); fevdalcu oz. gorskemu gospodu oz. zastopniku so pripravili stol. Stol in mizo je imel tudi pisar.
Če je bilo vreme slabo in ni bilo v vasi krčme, so pač zborovali v kakem pokritem kmečkem gospodarskem prostoru. Po gorskih bukvah je bilo mogoče obtožiti in obsoditi tudi sodnika v srenji ali gorskega gospoda, kar je bil unikum v svetu. Žal iz zapisnikov ni mogoče izvedeti, kako se je sodba zoper gorskega gospoda izvršila. Ljudski sodniki so odločili, ali se pritožba dovoli ali ne. Če je bila dovoljena in vložena, je o njej odločil gorski gospod ali fevdalec.
V Laščah od sredine XVIII. stoletja nismo več imeli ljudskega sodstva. Ko so Turjačani leta 1749 kupili posest v Laščah in okolici, je tudi v kupljenih vaseh prešla sodna oblast na turjaškega grofa. Sodna oblast je do leta 1847 delovala na Turjaku; tega leta je bilo ustanovljeno sodišče v Velikih Laščah.
Janez Škulj
