Priznati moram, da se v šoli nisem imel priložnosti veliko naučiti o vesolju, katerega del je tudi naše osončje. Ko pa sem po naključju dobil v roke knjigo o astronomiji, se je zame odprl nov svet.
Večina ljudi o geološki zgodovini in o vesolju ne ve dosti, zato tudi sveta dobro ne razume. V našem osončju poznamo osem planetov (Plutona ne štejemo več za planet). Prvi štirje imajo trdno površino. Samo zemlje pokriva trdna površina slabo tretjino. Drugi štirje so plinasti velikani. Nebesna telesa krožijo okrog njihovega središča kroženja (za planete je to sonce) v orbiti, ki ima obliko elipse, v kateri je sonce v enem od dveh žarišč. Newton je razložil, da je pot nebesnega telesa (orbita) elipsa, ki je rezultanta delovanja dveh sil, ena sila je enakomerno pospešeno gibanje proti središču kroženja (soncu). Tej sili rečemo gravitacija in deluje kot privlak, druga sila pa je enakomerno gibanje v ravni črti proč in deluje kot potisk.
Eden od naravnih zakonov, ki urejajo gibanje nebesnih teles, pravi, da se nebesna telesa na večji oddaljenosti od središča kroženja, gibljejo počasneje. Ker je naše sonce v enem od žarišč elipse, po kateri kroži zemlja, se spreminja njena oddaljenost od sonca. Posledica je različna dolžina letnih časov, ki so posledica nagnjenosti zemeljske osi za 23,5 od pravokotnice na ravnino ekliptike (ravnina, v kateri leži elipsa gibanja).
Pomlad traja 92 dni in 20 ur.
Poletje traja 93 dni in 15 ur.
Jesen traja 89 dni in 19 ur.
Zima traja 89 dni.
Skupaj 365 dni in 6 ur (eno leto).
Nam bližnja soseda planet Venera je precej neprijazen planet. Povprečna temperatura na Veneri znaša 480 stopinj Celzija. Gosta atmosfera je sestavljena v glavnem iz ogljikovega dioksida (96 %). Vode skoraj ni. Oblaki v njeni atmosferi so iz korozivnih aerosolov sulfatne, klorovodikove in fluorovodikove kisline. Venera se vrti v nasprotju z drugimi planeti od vzhoda proti zahodu in to zelo počasi.
Venerin dan (en obrat okrog njene osi) traja 243 zemeljskih dni, a se zelo hitro podi okrog sonca, saj traja Venerino leto 224 zemeljskih dni, torej manj kot znaša njen dan. Medtem ko je Venera po velikosti zelo podobna zemlji, je Merkur precej manjši. Tudi Merkur je hiter na svoji poti okrog sonca, saj ga obhodi v 88 (zemeljskih) dneh. Okrog osi se zavrti v 176 zemeljskih dneh, torej traja en Merkurjev dan dve Merkurjevi leti. Temperatura znaša okrog -170 stopinj Celzija ponoči in okrog 430 stopinj Celzija podnevi. Atmosfere skoraj nima in vode tudi ni. Tudi Mars je manjši od Zemlje. Marsov dan je pol ure daljši od zemeljskega dne; za pot okrog sonca (Marsovo leto) pa potrebuje 687 zemeljskih dni. Povprečna temperatura znaša -23 stopinj Celzija, ki se ponoči spusti na -120 stopinj Celzija. Atmosfere skoraj nima; prav tako nima vode. Mars ima dve majhni luni.
Zemlja je edini poznani planet, ki ima sladko in slano vodo, atmosfero z ravno pravo mešanico dušika in kisika ter ogljikovega dioksida (zadnjega je bilo včasih mnogo več, a so ga cianobakterije, alge in rastline predelale v prosti kisik in sladkor v celulozo ali druge spojine) in ima primerno temperaturo. To je temperaturo, pri kateri potekajo mnogi življenjski procesi in še bi lahko naštevali. Osi, okrog katerih se vrtijo Venera, Merkur in Mars, nihajo podobno, kot niha os vrtavke, če jo zavrtimo. Zemljani imamo srečo, ker ima Zemlja zelo velik satelit (Luno), ki s svojo gravitacijo čvrsto drži Zemljo, kot bi bila z dvema tečajema pritrjena na nekaj nepremičnega. Če ne bi imeli tako velike lune, bi na Zemlji imeli zjutraj mrzlo zimsko jutro, zvečer tropsko vročino in naslednje jutro zopet zimski mraz. Vsaj take žive narave, kot jo poznamo na večjem delu zemlje, ne bi mogli imeti.
Zunanji planeti so mrzli plinasti velikani. Njihova glavna sestavina je vodik, in sicer kot plin v višinah, kot tekoči vodik malo nižje, kot metalni tekoči vodik v večjih globinah, v središču pa je verjetno nekaj železa in težjih elementov, ki so najbrž v raztaljenem stanju.
Temperatura na Jupitru, ki je največji planet osončja, znaša -170 stopinj Celzija. Z ozirom na oddaljenost od sonca, bi moralo biti bolj mraz, a ima Jupiter najbrž lasten vir toplote, ki ga ne poznamo. Jupiter potrebuje skoraj 12 zemeljskih let, da obhodi sonce.
Jupiter je osončje v malem, saj ima 61 lun in več planetov. Večje število lun imata tudi Saturn in Neptun in tudi prstane. To so veliko večji planeti, kjer tudi gravitacija drugače deluje. Okrog teh planetov zato kroži več skalnatega drobirja; to so cele gore, hribi in zelo veliko skal s premerom 100 metrov in več in še več manjših skal – vse skupaj je od daleč videti kot prstan.
V osončju imamo poleg planetov in njihovih satelitov (lun) še manjša nebesna telesa, katerih premer je manjši od 1000 km, večina pa je mnogo manjših. Večina teh kroži okrog Sonca v prostoru med Marsom in Jupitrom. Naj večji med njimi so kroglaste oblike; večinoma so nepravilne grmade (Ceres, Pallas, Juno, Vesta).
Tem malim nebesnim telesom pravimo planetoidi (mali planeti); nekateri jim pravijo tudi asteroidi. Vsake toliko časa pride do motenj v njihovih orbitah okrog sonca in padejo na enega od planetov. Planetoidu, ki pade na planet, rečemo meteorit. Domnevamo, da je bilo ob nastanku osončja v njem mnogo planetoidov, ki so popadali na planete. Na zemlji je poznan Hudičev krater v Arizoni, kamor je padel planetoid (meteorit). Planeti s trdo površino brez vode in atmosfere ter luna imajo mnogo kraterjev. Planetoidi so iz kamenja ali železa. Atmosfere nimajo. Tudi kometi so mala nebesna telesa. Todda oni so sestavljeni iz ledu in vesoljskega prahu (do desetine milimetra premera). Tisti kometi, ki pridejo v tako bližino, da jih lahko opazimo (s teleskopom), krožijo okrog sonca. Njihove steze so tako podaljšane elipse, da potrebujejo nekateri več stoletij, da se znova vrnejo.
Najbolj znan je Halleyev komet, ki so ga nazadnje videli 9. februarja 1986 in se vrača vsakih 76 let, ampak mnogokrat zakasni za tri leta in več.
Halleyev komet je prašna ledena grmada z merami 8 x 15 kilometrov. Kometi imajo plinasto atmosfero z repom, ki je včasih dolg do 10 milijonov kilometrov (zvezda repatica). Če pride komet preblizu sonca, sonce raztopi led v vodno paro in jedro kometa se spremeni v oblak prahu in dimov, ki se počasi razleze. Če pride planet (Zemlja) na svoji poti okoli sonca v tak oblak, pritegne s svojo gravitacijo prašne delce, da začno padati proti zemlji. Zaradi trenja z molekulami zraka se segrejejo, zažarijo in izparijo. Tem žarečim delcem pravimo meteorji. Včasih padajo meteorji pri zemlji v rojih. Meteorji so torej ostanek kometov, meteoriti pa so ostanek planetoidov.
Sonce in planeti neprestano privlačijo komete iz Ortovega oblaka kometov nekje na pol poti do najbližjih zvezd. Tudi sonce je del gibajočega se vesolja. Tudi sonce se podi s hitrostjo 230 kilometrov na sekundo okrog velike črne luknje v središču naše galaksije (Rimska cesta na nebu) in tudi sonce se vrti okoli svoje osi. O soncu in njegovem spreminjanju vemo malo.
Tiste, ki mislijo, da bi Zemljani lahko kolonizirali planet v drugih osončjih, moram žal razočarati. Razdalje med nebesnimi telesi (zvezdami) so nepredstavljive, zato jih računamo v svetlobnih letih. Eno svetlobno leto je razdalja, ki jo prevali svetloba, ki potuje s hitrostjo 300.000 kilometrov v sekundi, v enem letu. To je razdalja 60 x 60 x 24.365,25 x 300.000 kilometrov. Do nam najbližje zvezde Proxima Centarui je 4,25 svetlobnega leta. Če bi vzeli kot prevozno sredstvo kar našo zemljo, ki se podi krog sonca s povprečno hitrostjo 30 kilometrov na sekundo, bi za pot potrebovali 42.500 let.
O naravi vemo malo. Še več pa je tega, česar ne vemo. V naravi je prostor za slučajnost in prostor za delovanje naravnih zakonov. Vsak obhod zemlje okrog sonca je drugačen od drugih. Vsi skupaj so zakonitost. Podobno velja za vse pojave v naravi. Naravo označujejo nenehne spremembe na eni strani in stalnost načel, na podlagi katerih delujejo naravni zakoni na drugi strani.
