Denar je menjalno in plačilno sredstvo, merilo vrednosti, ohranjevalec vrednosti in sredstvo za pridobivanje bogastva.
Družba temelji na delitvi dela in denar omogoča, da se rezultati dela posameznika lahko zamenjujejo za rezultate dela drugih posameznikov. Kot merilo vrednosti je lahko uporaben za relativno krajša obdobja. V daljših obdobjih se spreminja celo narava; vrednost je samo v človeških glavah.
Denar ima svojo notranjo in zunanjo vrednost. Zunanja vrednost je njegova kupna moč. Notranja vrednost je vrednost materiala, iz katerega je denar. Notranja vrednost zlatnika ali srebrnika je blizu njegovi realni vrednosti, ker sta rezultat dela, ki je eden od tvorcev vrednosti. Notranja vrednost bankovca ali knjižnega denarja je skoro enaka nič (vrednost koščka papirja in barve). Notranja vrednost kovancev je včasih celo višja od njihove nominalne vrednosti. V našem času se največji del denarnih transakcij dogaja s knjižnim denarjem. Plačujemo tudi z bankovci in kovanci; široka je uporaba kreditnih ali plačilnih kartic. Bankovce in kovance izdaja Centralna banka države, ki je državni organ. Bančno knjižni denar ustvarjajo poslovne banke. Vsaka država ima centralno banko, ki je središče bančnega sistema in ustvarja tudi primarni knjižni denar, ki kroži samo med poslovnimi bankami.
Vsaka poslovna banka ima pri centralni banki račun, na katerem ima svoj primarni knjižni denar, ki je dolg centralne banke do poslovne banke. Denar na računu poslovne banke pri centralni banki je monetizirana (prenosna) terjatev poslovne banke do centralne banke.
Podobni so odnosi med komitentom in poslovno banko. Na podlagi primarnega knjiženega denarja poslovne banke pri centralni banki odobri poslovna banka komitentu kredit tako, da zapiše na komitentovem računu pri njej svoj dolg do komitenta. To stori v skladu s predpisi države in centralne banke. Bančni knjižni denar je torej monetizirana (prenosna) terjatev komitenta do poslovne banke. Ko komitent iz svojega računa vrne poslovni banki kredit, denar izgine s sveta.
Dokler je gotovina v trezorjih centralne banke, ni denar. V obtok pride tako, da nakaže poslovna banka centralni banki primarni knjižni denar iz svojega računa pri centralni banki, ta pa ji izroči protivrednost v bankovcih in kovancih.
Komitenti nakažemo iz svojega računa pri poslovni banki svoj bančni knjižni denar, banka pa nam protivrednost izplača v gotovini. Zakon določa, da so zakonito plačilno sredstvo le bankovci in do določenega zneska kovanci. Bankovce in do določenega zneska kovance upnik mora sprejeti v plačilo, sicer pride v zamudo upnika. Upnik druga plačilna sredstva (ček ali plačilo s kartico) lahko odkloni. Življenje pa gre svojo pot in plačujemo tako, ko je nam najbolj prav.
Denar je nastal takrat, ko je prišlo do uporabe kovin (baker, bron) in so se uveljavile trgovske, predvsem pomorske poti. Na začetni stopnji razvoja so imeli samo menjavo blaga za blago. Pokazalo se je, da so določene vrste blaga za menjavo primernejše kot druge. Rimski kmetje za časa kraljestva so dali sol za ovco ali kozo. Latinci so drobnici rekli pecus in od tod latinsko ime za denarni drobiž pecunia. Naši slovanski predniki so dali za bakren nož dogovorjeno količino platna in od tod beseda plačati.
Kovine so bile zelo iskane in pomorsko trgovska ljudstva so od trgovine z njimi dobro zaslužila. Za proizvodnjo brona je bil potreben baker, ki so ga največkrat samorodno (kot kovino) pridobivali na Sinaju in na Cipru in cin (kositer), ki so ga pridobivali na skrajnem zahodu Evrope. Za proizvodnjo brona je bila potrebna pomorska pot. Denar kot plačilno sredstvo so izumili Feničani, ki so bili semitsko pomorsko trgovsko ljudstvo, ki je živelo na območju današnjega Libanona, verjetno še v bakreni dobi. Za denar so bili namenjeni kosi bakra, ki so sčasoma pridobivali ustaljene oblike.
Verjetno je bila prva kovina, ki jo je poznal človek, zlato, ki se je lesketalo v rečnem pesku. Ker je bilo redko in se ni spreminjalo, so ga ljudje nabirali in ga s pomočjo ognja stalili v ploščice, ki so bile preluknjane, da so bile nakit. Zlate ploščice so se sčasoma uveljavile kot plačilno sredstvo. Ponekod so se kot plačilno sredstvo uveljavile srebrne ploščice. Rimljani so kovali samo srebrnike do takrat, ko so osvojili rudnike zlata v Dakiji (današnja Romunija); od takrat naprej so kovali zlatnike.
Kelti v Galiji in v Noriku so začeli kovati zlatnike v tretjem stoletju pred našim štetjem. V srednjem veku, ko je vladala upravna razdrobljenost, so kovali denar (zlatnike ali srebrnike) mestne državice (Benetke, Genova) in razni vojvode; v naših krajih je bila kovnica v Brežah na Koroškem (grofje Breže-Seliški) in gospodje Andeški v Kamniku.
Kitajci so izumili papir okoli leta 400 p. n. š.; denar so začeli uporabljati v prvem stoletju pred našim štetjem, verjetno za zlato. Nezamenljivi denar so začeli uporabljati za časa dinastije Juan (1278-1368).
V Evropi je prva izdala papirni denar predhodnica švedske narodne banke leta 1656. Ideja je bila, da bi ostalo zlato v trezorju banke, med ljudmi pa bi kot namestnik zlata krožil bankovec iz papirja, ki bi ga lastnik kadarkoli zamenjal za zlato.
Ta sistem zamenljivosti za zlato se je z raznimi modifikacijami ohranil do 2. svetovne vojne. V številnih državah so ob bakrenem drobižu krožili srebrni kovanci in zamenljivi papirni denar. Sam se spomnim srebrnega italijanskega srebrnika za 50 lir, ki je krožil pri nas.
Banke so ugotovile, da sistem deluje, četudi izdajo več papirnatih bankovcev, kot so imele zlata v trezorjih. Zlasti v času vojn so se vladarji zadolževali (tudi Habsburžani) in ker niso mogli plačevati dolgov, so bankrotirali in z njimi tudi banke. V času renesanse, ko so imeli gospodarski razcvet v Italiji in na Nizozemskem, so mnogi plačevali z menicami. Do prve svetovne vojne je mednarodna trgovina temeljila na zlatu in srebru. Če je država imela trgovinski deficit, ga je poravnala z zlatom. Med obema vojnama so v mednarodnem plačilnem prometu veljale devize čeki in menice, nominirani v tuji valuti in naslovljeni na trasate v tujini.
Kraljevina Jugoslavija je imela zamenljivost svoje valute (dinarja). Narodna banka Jugoslavije je vsakemu, ki je ponudil 250.000 dinarjev, izročila zlato opeko. Po drugi svetovni vojni so vodilne trgovske sile z Bretonvoodskim sporazumom na novo uredile zamenljivost za zlato in določanje deviznih tečajev (1946).
Ameriška centralna banka je bila obvezana vsaki centralni banki, ki je ponudila sto milijonov dolarjev, izročiti ustrezno količino zlata po ceni 35 dolarjev za unčo. Ampak inflacija je storila svoje in na začetku sedemdesetih let je cena zlata na prostem trgu presegla 35 dolarjev za unčo. Združene države so svojo obveznost zamenjave dolarjev za zlato odpravile. Kmalu zatem so bili odpravljeni fiksni devizni tečaji. Od takrat vse valute sveta bolj ali manj prosto plavajo; tečaje določa samo trg.
Več kot dve tisočletji človeške zgodovine je kot denar veljalo zlato in srebro, ki je tudi rezultat dela in ima zato vrednost samo na sebi in je s tem omogočalo medsebojno menjavo blaga in storitev. Samo nekaj desetletij živimo v svetu, ko je denar reč, ki je iz materiala, ki je skoraj brez vrednosti (potiskan papir, številke v bančni knjigi) in ni zamenljiva za zlato.
V teh desetletjih smo imeli zaradi produktivnosti stopnje gospodarske rasti višje kot kadarkoli prej in vsaj v bogatem delu sveta hitro rast življenjskega standarda. Ostali smo omejeni zaradi naravnih resursov in zaradi stalnega spreminjanja narave.
Janez Škulj
