(Navedki iz njegove knjige >Slava vojvodine Kranjske<)
Leta 1689 je izšla v Nürnbergu knjiga z naslovom Die Ehre dess Herzogthums Crain/Slava vojvodine Kranjske, v nadaljnjem tudi "Slava", ki jo je spisal baron Johann Weichard Walvasor, graščak na gradu Bogenšperk.
Sam imam fotokopijo originala prvih štirih knjig (od petnajstih) tega dela, ki je shranjen v Bavarski državni knjižnici v Münchnu. Daljša stranica lista meri 51 cm; širina meri 29 cm, zadnja stran nosi številko 696; natisnjena je v lepi gotici. Profesor Mirko Rupel je izdal izbrana poglavja v delu Walvazorjevo berilo 1969. Sam sem se držal njegovega besedila; vrstni red navedb sledi knjigi.
Jochann Weichard WalvasorDežela Kranjska je v Walvasorjevem času obsegala poleg ozemlja iz leta 1918 še del Istre s kraji Pičen (škofija), Pazin, goro Učko in Lovran. V njegovem času so deželo Kranjsko upravljali deželni knez (Habsburžani) in deželni stanovi (nekakšen parlament). Po Walvasorju so bili deželni stanovi sestavljeni iz štirih stanov (domov). Prvi stan je bil duhovski in je štel škofe (ljubljanski, pičenski, tržaški, brižinjski, briksenški in še 13 visokih duhovnikov (prošti, prelati). Drugi stan (dom) so sestavljali knezi, grofje in baroni v deželi (visoko plemstvo). Tretji stan so sestavljali vitezi, imenovani tudi deželani. Četrti stan so sestavljali sodniki (najvišji uradniki) deželnoknežjih mest (Ljubljana, Kranj, Novo mesto).
Baron Walvasor je bil za tiste čase razgledan mož. Morda bodo nekateri pri njem zavijali z očmi, ker je verjel v čarovnice in podobno, ampak naši zanamci bodo še bolj zavijali oči, ko bodo brali, da so v našem času ugledni odločevalci v Evropi napovedali vojno naravi in se bojujejo proti podnebnim spremembam, čeprav je poglavitna lastnost podnebja, da se stalno spreminja, povečini s tem, da se segreva in ohlaja. Navedbe o naših krajih se začno z drugo knjigo, in sicer s poglavjem "Vasi na Srednjem Kranjskem" (ozemlje od Kočevja do Ljubljane).
Bukovica leži blizu Ribnice. Prebivalci se hranijo po večini z izdelavo lesene posode, kakor so škafi ali keblice, čebriči, velika in majhna korita, žlice, deže, krožniki, sklede, obodi za sita in podobni leseni izdelki, ki jih raznašajo po vsej deželi.
Dobrepolje leži med Krko in Laščami v lepem ravnem polju, po katerem nosi ime, čeprav je na eni strani kamnito in ima na drugi strani divjino in gore, ki so porasle z gozdom.
Vsi tukajšnji prebivalci so tovorniki s soljo; to so po kranjskem izražanju ljudje, ki hodijo ponjo k morju, potem pa jo nosijo na konjičkih po vsej deželi naprodaj za denar ali v zameno za žito. Dajejo pa toliko soli, kolikor jim kdo da dobrega žita. Če pa je žito slabo, jim je treba dati poldrugikrat toliko žita, kolikor je bilo soli.
Bloke med Ložem in Pajkomi na visokem gorovju imajo, čeprav so na viskome, lepo ravno polje, če čeden tabor.
Raščica ni daleč od Turjaka
V poglavju "Gore na Srednjem Kranjskem" Walvasor omenja Ločnik (Sv. Ahac). Ločnik, prav tako visok hrib blizu Turjaka, ki na njem stoji cerkev Matere božje, je videti prav čeden. Na dan sv. Ahaca praznujejo na njem veliko svečanost za neko zmago nad dednim sovražnikom (bitka pri Sisku 1593). V izvirniku omenja Walvasor tudi Krvavo Peč. V poglavju "Studenci, toplice in jezera na Srednjem Kranjskem" omenja Walvasor na prvem mestu Cerkniško jezero. O Cerkniškem jezeru je napisal baron Walvasor tudi znanstveni traktat (takratna znanost), s katerim si je prislužil članstvo v angleški kraljevi družbi.
Opisuje kompoljsko in podpeško jamo v Dobrepoljski dolini. "Blizu Kompolja je drugo jezero. Tu gre jama v goro, ki je vsa skalnata, dva streljaja greš vanjo z baklami, pa prideš do jezera, nad katerim je narava sama zgradila zelo visok skalnat obok. Kako veliko je jezero in kako daleč sega, se ne da vedeti. Sam sem, kolikor sem mogel, metal kamenje na vse strani, a kamen je vselej padel v vodo. Ljudje, ki bivajo tam okoli, hodijo vsak dan v jezero po vodo, ko nimajo druge.
Drugo čudovito jezero, ki je tretje na Srednjem Kranjskem, leži takoj pri vasi Podpeči blizu Dobrega polja in ga tudi zapira gora. Greš v goro in prideš najprej do tekoče vode za streljaj globoko pod zemljo. Ob tej vodi greš strašno daleč naprej; ponekod je prav nevarno in prideš do jezera, ki ne pušča dalje.
Šesta knjiga nosi naslov: "Kranjsko slovanski jezik, nravi in šege na Kranjskem".
V poglavju "Kranjski in slovanski jezik" omenja Walvasor našega rojaka Primoža Trubarja. "V teh krajih so poprej rabili le glagolsko pismo, dokler ni učen luteranski pridigar Primož Trubar izumil pisanje kranjščine ali slovenščine z latinskimi črkami. V dodatku k šesti knjigi, ki obsega učene pisatelje doma s Kranjskega, ponovno omenja Primoža Trubarja. "Primož Trubar, bivši kanonik v Ljubljani, je leta 1531 začel tu v stolnici javno pridigati Lutrov nauk o obeh podobah obhajila in zagovarjati ženitev duhovnikov. Pristopil je torek k lutrovski veri in pobegnil s Kranjskega na Nemško, kjer ga je kot učenega moža sprejelo mesto Kempten za župnika. Tu je učil trinajst let in prevzel ne le (1) evangelije po Lutrovem prevodu obenem (2) z njegovim katekizmom temveč tudi (3) ves novi testament in (4) psalterij v kranjski jezik ter jih natisnil z latinskimi črkami okoli leta 1553. Naposled so ga leta 1561 častiti stanovi kranjski spet poklicali na deželo."
Enajsta knjiga nosi naslov: "Mesta, trgi, gradovi in samostani na Kranjskem". Med najbolj obširnimi opisi v Slavi je opis gradu Turjak. Walvasor je bil večkrat gost turjaškega grofa. "Naše pero stopa zdaj h kraju, iz katerega so vedno izvirali slavni junaki, ki so jasno pokazali, da hrabri levi ne rode slabotnih živali, visokoleteči orli ne strahopetnih golobov." S tem merimo na staro utrdbo, trg in novi grad Turjak, ki leže drug blizu drugega. Glede imena opozarjamo, da se večkrat napačno izgovarja in piše Auersberg ali Auersperg, čeprav ima slavna rodovina v grbu tura (einen AUROCHSEN). po katerem je nastalo ime.
Stari grad, trg in novi grad Turjak prištevajo k Srednji Kranjski. Turjak deli pot med Ljubljano in Ribnico na polovico. Stara trdnjava ali stari grad kaže samo še svojo mrtvaščino, tj. nekaj razvalin, in je torej čisto pust in neobljuden. Novi in sedanji grad Turjak, kranjsko Tryackh, ima ime od nemške besede Dreieck, ker je skoraj v trikot zgrajen in ima v vsakem kotu veliki zaokrožen stolp. Stoji zelo visoko na hribu in nima niti najmanjše ravnine. Niti grajsko dvorišče ni ravno, temveč brežno in viseče. Zidovje je grozno zaradi nenavadne debeline in neznanske moči.
Na grajskem dvorišču je nenavadno velik in umetel vodnjak, kakršnega vsa Kranjska ne premore. Grad ima tudi precej prostorno kapelo, v kateri je oltar posvečen Materi božji; pri njem se vsak dan opravlja služba božja. Poleg te kapele je še luteranska ali evangelijska; na njenih obokih so narisani različni grbi.
Iz duhovne orožarnice stopimo v posvetno. Ta je z vsakovrstnim orožjem dobro preskrbljena. Dvocevke, muškete, ognjene cevi in druge puške, dalje še sulice, helebarde, sekire in podobno, zadostno kažejo, kako utegnejo bližajočega se sovražnika sprejeti od daleč in blizu. Da, tale orožarna se zmagoslavno postavlja tudi s turškim orožjem, z vsake vrste ščiti, s kopji in sabljami, a med njimi viseči prapori, uplenjene turške zastave in šotori, jih delajo še bolj imenitne.
V enem stolpu je zelo globoko pod zemljo strahotna in grozovita turška ječa, zasluženo domovanje sovražniku, ki je brez najmanjše človečnosti. Sicer pa so še druge ječe nekolikanj znosnejše in namenjene za razne hudodelce in zločince, zlasti ker ima ta grad in gospostvo veliko in obsežno deželno in krvavo sodbo.
Grad sam na sebi je zelo velik, poln neverjetnega števila sob, čumnat, kleti in drugih prostorov. Precej za gradom je trg Turjak; majhen je in obvarovan le z maloštevilnimi hišami. Gospostvo Turjak je bilo povzdignjeno v grofijo in je tudi rodna hiša knezov in grofov Turjaških, od katerih se nikoli ni ločila. Gospoduje pa tukaj zdaj gospod Volk Engelbrecht grof Turjaški, deželni maršal na Kranjskem itd. (Turjaški so bili povzdignjeni v grofe leta 1630).
Sestavek o Turjaku je nekoliko skrajšan. Sam cenim Walvasorja predvsem zaradi njegove ljubezni do dežele Kranjske, ki je bila takrat njegova in tudi naša domovina.
Janez Škulj
