V letošnjem letu praznujemo 30. obletnico samostojnosti Slovenije. Primož Trubar in ostali slovenski protestanti so s prvo tiskano knjigo, prvo slovensko slovnico in prevodom svetega pisma v slovenščino postavili temelje, na katerih se je izoblikoval slovenski narod; na njih je kasneje nastala tudi slovenska država.
V nadaljevanju boste spoznali razmišljanja Andreja Perhaja, dolgoletnega vodnika na Trubarjevi domačiji, razlagalca življenja in dela Primoža Trubarja o štirih, po njegovem izboru najpomembnejših, Trubarjevih stebrih slovenstva.
1. PRVA SLOVENSKA KNJIGA
Izid prve slovenske knjige je tisto temeljno dejanje v zgodovini Slovencev, brez katerega bi bilo vse drugače. Je mogočen temelj za nadaljnji razvoj slovenske narodne zavesti. Knjiga je uspešno preživela in se okrepila v viharjih, včasih v zelo težkih in nevarnih obdobjih, in predstavlja tisti medij, preko katerega se ideje, razmišljanja, pričevanja o dogajanjih prenašajo na kasnejše rodove. S knjigo se artikulira zavest o povezanosti skupnosti. Trubar se je zavedal, da s knjigo ostanemo in obstanemo. Pisatelji tako postanejo borci za slovensko kulturo in samobitnost.
Kako lahko človek sploh napiše svojemu narodu knjigo, ki nima praktično nobene tradicije v zapisovanju svojega jezika? Od kje Trubarju pogum za tak podvig? Ta izhaja iz njegove globoke in iskrene vere, neverjetne samozavesti, zaupanja v lastne sposobnosti in zavezanosti poslanstvu, da s pisano besedo razodene in posreduje božjo besedo. In seveda njegova brezpogojna ljubezen do “lubih Slovencev”. To pri Trubarju ni le vljudnostna fraza, ampak je treba ta nagovor razumeti dobesedno. Intimno pa je Trubarju knjiga tudi sredstvo, preko katerega v pregnanstvu išče izgubljeni stik s svojimi rojaki, ki ga je prej kot izjemen pridigar imel. Knjiga mu je kot luč, ki se napaja iz domovine.
2. KNJIŽNI JEZIK
Knjižni jezik je umeten jezik, ki ga v vsakdanjem življenju nihče ne govori, vendar ga morajo vsi ne glede na to, iz katerega narečja ali družbene skupine prihajajo, razumeti. Torej: če Prekmurec napiše knjigo, jo mora bralec iz Pirana brez težav brati. Enoten knjižni jezik je nujen, kot so nujna pravila pri športu, saj bi bila tekmovanja na višji ravni nemogoča. Knjižni jezik mora zato izvirati iz živega govorjenega jezika, ki ga nadgradi, sistematizira in standardizira. Povsod se tako za osnovo vzame osrednje narečje (ob upoštevanju posebnosti iz ostalih okoliških narečij), ki je običajno najbolj razširjeno in je zaradi stikov in vpliva razumljivo tudi širše.
Tako Trubar za osnovo vzame osrednje narečje, ki se govori v Ljubljani in okolici ter v 16. stoletju spada v dolenjsko narečno skupino, kar seveda danes ni slučaj. Njegova izjava, da je pri pisanju izhajal iz narečja rojstne vasi, ne drži povsem, vendar nam domačinom Trubarjev jezik z malo vaje ne povzroča posebnih preglavic. Trubar je imel izostren posluh za jezik in je zelo dobro poznal jezikovno sliko pri Slovencih. Služboval je v Ljubljani, Laškem, Trstu in Šentjerneju. Prva žena Barbara je bila iz Kranja. In kot je sam rekel, ni iskal “kunštnih” izrazov. Tako so bile postavljene osnove slovenskega knjižnega jezika in od tu naprej smo Slovenci narod, ki svojo identiteto in samozavest povezuje predvsem z jezikom. Brez lastnega jezika nas ni. Knjižni jezik je tako še danes zunanji izraz naše notranje podobe. Je odraz slovenske duše.
3. VSEM SLOVENCEM
“Na začetku je bila beseda.” Ta svetopisemska izjava velja tudi za Slovence. Trubar takoj na začetku Katekizma zapiše, da je knjiga namenjena Slovencem, torej predvsem ali celo samo Slovencem. Besede si Trubar ni izmislil, je pa prvi, ki rabi ime Slovenci v istem pomenu, kot ga razumemo tudi danes. Kot ime naroda. Ime je živelo med ljudmi, le da se je v različnih okoljih lahko pojmovalo nekoliko različno. Zavest o povezanosti Slovencev je ostajala pred Trubarjem, a ni bila definirana. Na to kaže kmečki upor 1515 leta. Takrat so se združeno uprli podložniki na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Tiskani letak, ki je pozival k uporu se je glasil: Le vkup, le vkup uboga gmajna (gmajna = občestvo, skupnost). Ta povezanost je lahko le rezultat večstoletnih povezav in stikov. Ker je bil upor krvavo zatrt, ni obrodil sadu. Trubar tako z eno besedo zgradi temelj, na katerem se potem krepi zavest o skupnosti slovenskega naroda.
Foto: Prve slovenske besede, zapisane z zlatimi črkami v Trubarjevi spominski sobi na Rašici
O izvoru Slovencev se lomijo kopja in se bodo še. Spori izhajajo tudi iz zmede različnih imen za poimenovanje Slovencev. Za Trubarja in druge slovenske reformatorje dileme ni bilo. Adam Bohorič napiše, da so Heneti Veneti, Vindi, Sloveni ... isto ljudstvo enega izvora. Trubar elegantno razreši terminološko zmedo z eno besedo – Slovenci. Posledično se ime uveljavi tudi mednarodno. Tako na nemških zemljevidih besedo Wenden zamenja beseda Slowenen. Trubar tako povzroči internacionalizacijo imena Slovenci, ki daje tudi ime državi – Slovenija.
4. SVETO PISMO
Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma leta 1584 je vrh literarnega ustvarjanja slovenskih reformatorjev in je najvišje možno kulturno-civilizacijsko dejanje tistega časa. Prevod je ugledal luč sveta le 34 let po izidu Katekizma. Tak skokovit razvoj pisanja je na prvi pogled neverjeten, vendar dokazuje, da je bila slovenščina že pred Trubarjem izoblikovan in bogat jezik. Brez bogatega in raznovrstnega jezikovnega zaklada bi bil prevod Biblije nemogoča stvar.
V Svetem pismu praktično ni stvari, ki je ni. Najrazličnejša in zelo raznovrstna besedila opisujejo mnoštvo človeških in družbenih situacij ter posegajo na vsa področja človekovega delovanja, razmišljanja in čustvovanja. Tako lahko beremo pripovedi, ki so prave sage, kronike, poročila, legalne predpise, preroške vizije, modrostne izreke, himnično in ljubezensko poezijo itd. Nekatera besedila so napisana v bolj povzdignjenem slogu, druga bolj preprosta. Slovenščina je bila torej v 16. stoletju izrazno dovolj močna, da je prenesla tako zahteven prevod. Prišli pa so tudi ljudje z dovolj znanja in poguma, ki so poskrbeli, da je “beseda meso postala”.
Za tako obsežen in kompleksen prevod je nujna tudi urejenost pisanega jezika. Tudi tu potrebujemo standarde, norme, red in pravila. Bohorič je zapisal: ”Mi moramo narediti sestav.” Na tem sestavu je začel delati že Trubar. Bohorič je napisal slovnico in določil pisavo, ki se po njem imenuje bohoričica in je bila v rabi vse tja v 19. stoletje. Dalmatin pa je vse to znanje udejanjil v praksi. Tako je bil postavljen jezikovni kod za vse naslednje rodove. Prevod so sprejeli tudi ideološki nasprotniki reformacije in Biblija v protireformaciji ni bila sežgana. Slovensko pisanje tako tudi danes kontinuirano sledi jeziku Dalmatinovega prevoda Svetega pisma. Slovenski reformatorji so si v 16. stoletju zadali zelo težko nalogo, a opravili so jo z odliko.
