Samostoječi zvonik cekve sv. Ahaca na Gori naj bi služil kot protiturška obramba. Po zapisih posestnika iz Ponikev (1911) naj bi Turki v njem celo odbili del zvona. Foto: Metka Starič
Naši predniki so doživeli bolj ali manj težke čase, ampak najtežje obdobje je bil čas turških vpadov od leta 1408 do 1532. Po ljudskem izročilu, ki je bilo v moji mladosti še dokaj živo, so mnogi tedaj razmišljali, da bi se iz ogroženih krajev izselili proti Italiji.
Turški vpadi v naše kraje so se dogajali v času, ko je Turčija postajala svetovna velesila, v Evropi pa smo imeli na njenih mejah slabotno Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, ki je bilo sestavljeno iz nekaj sto skoraj povsem samostojnih kneževin, katerih vladarji so mislili samo nase. Cesarski naslov, ki so ga takrat nosili do leta 1438 Luksemburžani, od leta 1452 pa Habsburžani (Friderik III.), je bil bolj ali manj prazna beseda. Cesarji so se opirali predvsem na svoje rodbinske posesti. Habsburžani so podedovali večino avstrijskih dežel z našimi (slovenskimi) deželami vred in so šele po letu 1526 pridobili Češko in del Ogrske (s Hrvaško).
Turki so prišli iz centralne Azije v Malo Azijo leta 1281 kot bizantinski najemniki in pričeli osvajati Malo Azijo. Leta 1330 je sultan Orhan ustanovil svojo elitno pehoto janičarje (yani ceri – nove čete) tako, da je nemuslimanskim krščanskim družinam pobral sedemletne dečke, ki so jih pomuslimanili in vzgojili za vojake. Janičarji niso smeli imeti družine in so bili trdna opora sultanom. Turki so leta 1453 zasedli takratni Bizanc in ga preimenovali v današnji Istanbul (Carigrad) ter tako končali vzhodno rimsko cesarstvo. Spričo nepovezanosti balkanskih držav so kmalu postali gospodarji Balkana. Leta 1389 so premagali Srbe na Kosovem polju; leta 1463 je padla Bosna in po letu 1526, ko je sultan Sulejman Veličastni v bitki pri Mohaču premagal ogrskega kralja Vladislava, je prišel večji del Ogrske v turške roke.
Turška taktika je bila, da so s plenilskimi pohodi v sosednje dežele oslabili te dežele. Plenilski pohodi so bili v korist sultana, ki je dobil veliko sedemletnih dečkov za janičarje, v korist lokalnih turških velikašev in v korist prebivalcev turških obmejnih pokrajin, ki so si nabrali plena. S plenilskimi pohodi so Turki naplenili mnogo mladih deklet, ki so jih vtaknili v turške hareme; naropali so tudi mnogo živine in drugega blaga. Vsaj spočetka je bilo prebivalstvo dežel, ki so mejile na takratno Turčijo, skoraj brez obrambe.
Po svoje smo imeli Slovenci takrat srečo, da so bili naši deželni knezi Habsburžani, ki so bili tudi deželni knezi večine avstrijskih dežel in po letu 1526 tudi vladarji Češke in dela Ogrske. Turčija je bila takrat na višku moči in je imela poleg Male Azije, večjega dela balkanskega polotoka, Romunije, večjega dela Ogrske in južne Rusije ves današnji arabski svet s Palestino in severno Afriko. Proti tej ogromni in za tiste čase dobro organizirani sili so Habsburžani lahko le malo storili. Vsi njihovi napori so bili usmerjeni v to, da bi s sistemom trdnjav in kasneje vojnimi krajinami zadržali plenilce, ki so bili predhodnica turške osvajalne armade. Po nekaterih virih so slovenske dežele doživele več kot 90 turških vpadov. Prvič so Turki prišli na slovensko ozemlje leta 1408 v Metliko; izhodišče je bila današnja Makedonija. Iz istega izhodišča so leta 1411 ponovno oplenili Metliko in Črnomelj, Kočevsko, dolino Krke in prišli do Ljubljane. Ko so Turki 1463 zasedli Bosno, je ta postala izhodišče za turške vpade k nam. V Bosni je bila takrat zelo številčna sekta bogomilov (Patareni) in ti so se ob prihodu Turkov pomuslimanili. Turki so Bosno organizirali kot pašaluk z več sandžaki; na čelu pašaluka je bil beglerbeg. Plenilskim pohodom so načelovali Turki. V plenilskih krdelih so bili poleg muslimanov tudi martolozi; to so bili oboroženci iz vrst krščanske raje, ki jim je zelo prav prišla kaka sekira, skleda ali odeja. Plenilci so v glavnem govorili srbohrvaško.
Lašče z okolico so bile napadene vsaj petkrat, zelo verjetno pa devetkrat v vsem obdobju turških vpadov. Najhujši je bil prvi vpad, ki se je zgodil leta 1469. Takrat so Turki oplenili in požgali vsa naselja na območju današnje občine in seveda tudi vsa naselja na celotnem pohodu. Izrecno so omenjene Lašče in Slevica. Prebivalci požganih Lašč, ki so stale ob rimski cesti blizu sedanje železniške postaje (ledinsko »na Selih«) so si postavili obnovljeno naselje na sedanjem mestu, na gričku, kjer je cerkev. Tudi vodo so imeli blizu. Ob istem času so prebivalci požganega dela vasi Slevica pod vrhom Sele (633 m nad vasjo Kot) postavili nove koče na mestu sedanje Male Slevice. Naši kraji so bili žrtev turških vpadov še leta 1471, ko so Turki prišli do Ljubljane (mimo Turjaka, kjer je grad kljuboval plenilcem), leta 1476, ko so oplenili tudi Dolenjsko in dolino Krke, leta 1479, ko so zopet prišli pred Ljubljano, leta 1480, leta 1491, leta 1497, leta 1525 in leta 1528.
Na Slovenskem so bili Turki nazadnje leta 1532, ko se je sultanova vojska vračala izpred trdnjave Kisek na Ogrskem. Za obrambo so ukrepali deželni stanovi in knez. Leta 1578 sta bila ustanovljeni slavonska in hrvaška vojna krajina; zgrajeni sta bili trdnjavi Karlovac in Sisak. Finančna bremena vojnih krajin, kjer so služili najemniški vojaki, so prevzele notranjeavstrijske dežele (Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriška). Uvedeni so bili novi davki, in sicer glavarina, ki jo je moral plačati vsak odrasli prebivalec dežel v enakem znesku in tedenski vinar. Davek so pobirali fevdalci. Nekateri kraji so dobili status mesta (Kočevje, Lož, Škofja Loka in Višnja Gora). Vsa mesta so morala biti obzidana. Kmetje so si postavili tabore praviloma okrog cerkva. V njih so hranili zaloge živil in drugih potrebščin. Vojaška obveznost je zadela tudi podložnike. Deželni knez je po potrebi lahko vpoklical vsakega tridesetega ali vsakega dvajsetega ali vsakega desetega ali celo vsakega petega moža, ki je moral sam poskrbeti za meč ali takratno puško. Organizirana je bila signalna in obveščevalna služba. Prve opazovalnice so bile blizu turške meje. Na razglednih visokih hribih so pripravili grmade, ki so jih pred prihodom Turkov zakurili ob njih postavljeni stražarji. Prihod Turkov so naznanjali tudi streli iz topov in možnarjev. Ko so zagledali kresove in zaslišali topove, so se prebivalci umaknili v mesta, v gradove, v tabore, včasih v kraške jame, največkrat pa v gozd.
Turške sklede - naravna znamenitost; po legendi naj bi Turki tu kuhali, potem pa sklede pozabili Foto: Metka StaričTurki so na svojih plenilskih pohodih po naših krajih jemali predvsem mlada dekleta, ki so jih vtaknili v hareme, sedemletne dečke, ki so jih poslali sultanu za janičarje, in tudi krepke zdrave moške, ki so jih prodali za sužnje ali veslače na galejah. Po nekaterih ocenah so Turki odpeljali iz slovenskih dežel več kot 200.000 ljudi. Plenili so tudi živino (govedo, konje, drobnico), orodje (sekire, kose, motike), posodo, odeje, cerkvene dragocenosti … sploh vse, kar se je dalo odnesti.
Kranjci (t. j. kranjsko plemstvo) so zadnjič videli Turke v bitki pri Sisku leta 1593. Po najverjetnejših virih je v tej bitki sodelovalo več kot deset tisoč turških vojakov, ki jim je poveljeval bosanski beglerbeg Hasan paša. Na krščanski strani je sodelovalo približno 5.000 borcev; večinoma so bili najemniki; nekaj je bilo vitezov (kranjska konjenica) in nekaj malega vpoklicanih hrvaških tlačanov. Salve strelcev krščanske vojske so prestrašile turško vojsko, da je planila v beg in s tem v svoj pogin. V tej bitki je Andrej Turjaški poveljeval karlovški posadki 300 mož, oboroženih z arkebuzami.
Proti koncu 16. stoletja našega časa so evropske vojske tehnično napredovale, Turki pa so ostali pri starem. Turčija se je morala umikati iz Ogrske, z Balkana, iz južne Rusije in iz severne Afrike.
S porazom v prvi svetovni vojni je bilo konec turškega imperija.
Janez Škulj
