O tistih časih imamo malo zanesljivih podatkov (okrog leta 584). Pisci zgodovine v Grčiji in Rimu so o daljnih ljudstvih pisali to, kar so izvedeli iz tretje roke, brez zanesljivih krajevnih in časovnih omejitev. Mnogo tega, kar mislimo, da vemo, so bolj ali manj verjetna sklepanja in hipoteze. Dejstvo je, da se je nekaj dogajalo, in pogosto so sklepanja največ, kar imamo.
V tistih časih je bila naša pradomovina območje, ki je obsegalo večji del današnje Poljske, Belorusije in Ukrajine. Med Slovani in rimsko državo so prebivali pripadniki raznih germanskih plemen. Na ravnicah Poljske, Belorusije in Ukrajine ni kraških jam, je malo visokega drevja, malo kamenja, zato so naši predniki živeli v zemljankah in polzemljankah. Zemljanka je bila v zemljo izkopana jama, globoka morda 1.5 metra, pokrita z vejevjem, na katerega so naložili rušo. Polzemljanka je bila jama, globoka do meter in pol, s površino 12 do 20 metrov, ki je s stenami, spletenimi iz protja in šib, ometanimi z ilovico in podprta z navpičnimi koli, ki so nosili streho, segala kak meter nad raven okolice. Kakšna je bila streha, ne vemo.
V moji mladosti (pred 70 leti) so večkrat poročali o najdbi zemljank v Ukrajini. Naši takratni predniki so se preživljali z obdelovanjem zemlje in pastirstvom. V gozdnatih krajih so zemljo pridobili s požigalništvom. Redko drevje in nizko grmičevje (leska) so jeseni posekali, ga pustili na mestu poseka, spomladi pa sežgali. Pepel je nekaj let deloval kot gnojilo, in ko so zemljo izčrpali, so jo opustili in požgali grmovje na drugem kraju. V podsaharski Afriki domačini še danes na ta način obdelujejo svoja polja. Razlika je v tem, da se je v Zakrpatju opuščena zemlja zarasla, v Afriki pa jo mnogo požre puščava ali vsaj pustinja.
Ker so zemljo obdelovali predvsem z motiko (korenine posekanega grmovja niso dopuščale oranja), so lahko obdelali le majhne površine (morda hektar na osebo). Nujna je bila živinoreja. Redili so svinje, ovce, koze, govedo, perutnino, konje. Železo je bilo treba praviloma primenjati. Železo najdemo praviloma v hribovitih krajih. Primenjali so ga za med divjih čebel, ki je bil najpomembnejše izvozno blago Slovanov. Med vzroki za preseljevanje ljudstev so bile predvsem spreminjajoče se podnebne razmere, pa tudi velike razlike v blaginji prebivalcev rimske države v primerjavi z revščino, v kateri so živela plemena na drugi strani meje. Grki in Rimljani so ta plemena označevala z barbari.
Pax romana (rimski mir) in rimski red sta zagotavljala večini prebivalstva rimske države relativno blagostanje. Za blagostanje so potrebni znanje, mir, red, pa tudi trud. Priseljevanje narodov se je začelo v večjem obsegu po letu 375 n. š., ko so Huni v centralni Aziji, verjetno zaradi podnebnih sprememb, pritisnili na svoje sosede, ti so pritisnili na svoje sosede in naenkrat je bil ves barbarski svet v gibanju. Ko so Huni leta 452 prebili rimsko obrambo na Vrhniki (Claustra alpium iuliarum) in vdrli v Italijo, so jim v današnjem času sledila številna plemena, kot so Skiri, Vzhodni Goti, Langobardi in druga.
Leta 548 so se Langobardi naselili na območju današnje Slovenije. Leta 567 so se Langobardi povezali z Avari in skupaj z njimi uničili germanske Gepide v današnji Vojvodini. Ampak Langobardi so kmalu spoznali, da so z Avari dobili plenilskega soseda, zato so se leta 568 odselili v Italijo. Za svojo vzhodno mejo so držali dotlej bizantinski limes. Leta 550 so Slovani zasedli takrat izpraznjeno Moravsko. Prvi val Slovanov je prišel v naše kraje takoj po odhodu Langobardov leta 569. Naslednji valovi Slovanov so prišli v naše kraje po letu 584, ko je bila sklenjena avarsko-slovanska plemenska zveza, prihajali so do leta 596. Ker so bili Avari takrat vojaško dobro organizirani, imeli pa so tudi kana, ki jim je vladal, je bilo to zavezništvo jezdeca in konja, ampak od tega zavezništva so imeli koristi tudi Slovani. Pod zaščito te zveze so Slovani zasedli večji del Balkanskega polotoka, naše kraje, Vzhodne Alpe, Češko in del sedanje Vzhodne Nemčije ob Labi. Na zahodu so prišli do slovansko-italijanske narodnostne meje, poselili so spodnjo in srednjo Ziljsko dolino, dolino Drave skoraj do njenega izvira, do Visokih Tur in Dachsteina, meja je nato tekla po reki Trauni do Donave. V isti so zasedli Čičarijo in prišli do Trsta. Naše kraje so zasedli v šestih tokovih (kolonah). Prva kolona je dolenjsko-kraška in je šla tudi mimo Lašč, verjetno po dolini Krke do kraja Krka, od tu čez Hočevje na Rašico ter od Rašice na Rob in od Roba dalje po stari Rimski cesti na Selo, Lužarje, Runarsko in dalje proti Trstu. Druga kolona je šla ob Savi skozi Posavje, Zasavje na Gorenjsko. Tretja kolona je šla ob Dravi po Koroški. Četrta kolona je prodirala ob Muri skozi Avstrijsko Štajersko. Peta kolona je šla proti jugu ob Donavi. Šesta kolona je šla v Panonijo (proti današnji Budimpešti). Dežela, ki so jo Slovani zasedali, je bila bolj ali manj prazna. Zaradi plenilskih pohodov proti Italiji je bilo ozemlje današnje Slovenije ter sosednjih krajev oplenjeno in požgano, prebivalci pa pobiti ali pregnani.
Samo v bolj odročnih krajih so prihajajoči Slovani naleteli na ostanke romaniziranih staroselcev, ki so jim rekli Vlahi ali Lahi, in ostanke neromaniziranih staroselcev (Iliri, Kelti), ki so jim rekli Bezjaki, Bizjaki ali Vizjaki. Na njih spominjajo ti priimki ali imena nekaterih krajev. Slovanski sosedje so dajali krajem, kjer je živelo romanizirano (in pokristjanjeno) prebivalstvo, imena, kot so Laško, Lahovče, Lahinja, Laška vas (ena je pri Štorah, druga je nad Sevnico), Ulaka, Volaka, Lašča (villa lasis je latinski prevod Laške vasi. Da so pri nas ločili dve naselbini Lahov v sosedstvu, so drugemu naselju dali ime Ulaka. Staroselci, ki so živeli v slovanskem morju, so se hitro poslovanili. Kjer so bile na razpolago večje obdelovalne površine, so jih poselili s slovanskimi zadrugami. Kjer so bile na razpolago manjše obdelovalne površine, so jih tudi pod vplivom posameznih kmetij pri staroselcih poselili s posameznimi kmetijami. V Laščah z okolico, kjer Slovani staroselcev niso pregnali, so bila na razpolago predvsem manjša zemljišča (Srobotnik, Strmec, Medvedjek, tudi njihova imena so slovanska). Za zadruge je bilo dovolj prostora na Poljanah, v Cveli vasi (Slevica), pa tudi opuščenih rimskih naselbinah Rob, Turjak in Gradež. Staroselci so v Laščah in na Ulaki ostali svobodni. V mnogih krajih današnje Slovenije so Slovani prejšnje prebivalce zasužnjili. Romanizirani staroselci so bili kristjani, torej krščeni. Ostanki Ilirov in Keltov niso bili pokristjanjeni. Slovani v pradomovini dekel in hlapcev niso poznali. V novi domovini pa so zasužnjene krščanske Vlahinje služile kot dekle v domovih uglednejših starešin, zato je do 19. stoletja beseda krščenica pomenila deklo.
Avarsko-slovanska plemenska zveza je trajala do leta 620. Pretrgala se je, ker so se Avari ob plenjenju odvadili delati. Ker je bil Balkan oplenjen, so začeli pleniti zavezniške Slovane. Avarski napadi so spodbudili Slovane v današnji Koroški, da so se povezali v vojvodino Karantanijo. Leta 630 že srečamo vojvodo Valuka, ki je vojvodino priključil Samovi plemenski zvezi. Knez Samo je takrat združil slovanske rodove v današnji Češki v močno plemensko zvezo. Ker je Samova plemenska zveza štela veliko vojakov, ki so se vojaško izurili ob Avarih, so kneza Sama v glavnem pustili pri miru tako Bavarci in Franki na zahodu kot Avari na vzhodu. Po Samovi smrti leta 658 je njegova plemenska zveza razpadla. Tudi po Samovi smrti ni poročil o avarskih napadih na Slovane ali Bizantince. Avarski napadi so se znova začeli okrog leta 740. V bran pred avarskimi napadi so Karantanci, ki so bili prvi na udaru Avarov (Obrov), sklenili obrambno zvezo z Bavarci, v kateri so morali Karantanci priznati nadoblast bavarskega vojvode. Takrat je začela na zahodu nastajati frankovska država, zato so Franki med letoma 787–788 premagali Bavarce in si jih podredili, z njimi pa tudi Karantanijo. Avare je leta 796 premagal frankovski kralj Karel Veliki, zato so kmalu izginili iz zgodovine.
Karantanija je delovala kot polavtonomna kneževina pod slovanskim knezom (vojvodo) do poraza upora Ljudevita Posavskega leta 823, ki so se ga udeležili tudi Karantanci. Ko so se Slovani priselili v naše kraje, so prišli v precej drugačno okolje in pokrajino. Tu je bilo dovolj gradbenega lesa, da so si namesto zemljank in polzemljank postavili koče iz brun. Od staroselcev so se naučili tudi za tiste čase naprednejšega kmetovanja. Njive so orali, čeprav z lesenim plugom. Ob kočah so bili lahko vsaj pokriti prostori za živino (govedo, konji), in tudi seno so se naučili pripravljati za zimsko klajo živini. Polje so lahko pognojili s hlevskim gnojem. S seboj so prinesli znanje lončarstva, čeprav je bilo preprosto. Med prebivalci so začele nastajati razlike. Družinske zadruge uglednih rodovnih starešin in njihovi poglavarji so dobili več zemlje in boljšo kot drugi. Tudi tistim, ki so se hitro učili, je šlo bolje kot tistim, ki so vztrajali pri starem. Večina Slovanov je spočetka še živela v družinskih zadrugah, raslo pa je število posamičnih kmetij.
Po porazu v ponesrečenem uporu leta 823 je prišla vsa zemlja upornikov, tako posameznih kmetov kot družinskih zadrug, v last cesarja. Cesarski uradniki so zaplenjeno zemljo razdelili na večja ali manjša posestva z upravniki. Vsako fevdalno posestvo je bilo sestavljeno iz dveh delov. En del so predstavljale tlačanske kmetije (hube), drugi del (običajno boljše) zemlje pa je bil organiziran kot pridvorno gospodarstvo, ki so ga za cesarja (ali fevdalca) obdelovali s tlako tlačani, vsaj ponekod pa tudi dvorni hlapci in dekle. Začel se je fevdalizem.
