Čeprav je beseda šterna, tudi štirna, v pravopisu zapisana kot neknjižni ljudski izraz, je ta beseda v naših krajih povsem udomačena, bolj kot predlagana nadomestna beseda – vodnjak. Šterne, o katerih govorim, bi lahko opisali kot zidane podzemne zbiralnike za deževnico. Kapnica s strehe odteka v žlebove in po ceveh v šterno. Vodni filter zadrži listje, smeti in drugo nesnago. Vodo iz vodnjaka ali šterne so ljudje dvigovali z vedrom ali pa so na šterno postavili trompo. Danes deževnico iz štern uporabljamo le še za zalivanje vrtov, kot pitno vodo v gospodinjstvu pa zelo redko.
V stari beležki Antona Gačnika z Opalkovega (1867-1956), ki jo hrani njegov vnuk Janko Gačnik, so dragoceni zapisi. Takole si je npr. Anton beležil najete delavce, ki so hodili na žernado oziroma dnino na kmetijo in so bili plačani na dan: »Anton Purkat je naredu žernade: pu dne, 1 dan, 1 dan, 1 dan, 1 dan, 3 ferklc dan, 1 dan, 1 dan, 3 ferklc, 4 dni, pu dne, 1 dan, 2 dni in pu, 1 dan, 3 dni, 1 dan. Alojs Krampel ima žernade: ima pu dne, 1 dan, pu dne, 1 dan, 1 dan, 4 dni. Anton Pečnik Jakec Anton: pu dne, 1 dan, pu dne, 1 dan, 1 dan.«
V beležki najdemo kar dve strani stroškov izdelave šterne v letu 1903. Šterno so »zabijali« 27., 28. in 29. julija 1903. (To je bil čas Avstro-Ogrske in ravno v teh dneh je na oblast v Srbiji prišel kralj Peter I. Karađorđević, tudi kasnejši kralj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1918-21. Že leta 1892 je goldinar sicer nadomestila nova valuta – krona, ki je bila potem v rabi vse do razpada Avstro-Ogrske, to je do konca prve svetovne vojne. Za eno krono si dobil 100 vinarjev oz. helerjev; tečaj med goldinarjem in krono je bil 1 goldinar = 2 kroni. A kot je razvidno iz zapisov, Anton še vedno zapisuje vrednosti v goldinarjih.)
Trompa pri Ta srednjih v Podsmreki (Foto: France Modic)
Delavci šterne pri Gačnikovih na Opalkovem niso delali le za »božji lon«, kar pomeni brezplačno, ampak so bili plačani takole:
»Lona sem dav 11 gl Le(?)karji in Grabelniki, Golobi,
Ponikuskimi, ki je trompa delal, sem dal 7 gl,
kovači sem dav lona 120 kr,
ki so zabijali sem dav 8 gl,
ki so kopali sem dav 9 gl.«
Nastali so tudi drugi stroški, ki so prav tako popisani:
»Sem kupu šnops košta rum 9 gl, rum 9 gl.
Kupu sem vino, košta 16 gl, 40 k,
en so(d)ček pera 350 k.
Cement in trompa 50 gl.
Froht* od cementa 9 gl. (*froht = prevoz)
Cernga**, ki sem okoli hodu 5 gl. (**cernga = vsota denarja, ki se porabi, izdatek)
Kupu sem šnops podknejem, košta 5 gl.
Šterna Košta vse skup kar sem dav lona in kar sem kupu 145 gl
brez košte, 1903, fertik***.« (***fertik = končano)
Opisana šterna na Opalkovem je od 1991 zasuta, vendar se Janko Gačnik spominja, da je držala 36 m3 in ve, kako je izgledala: »V sredini debla so izvrtali luknjo in vanjo namestili medeninasto cev premera 8 cm. Po cevi je drsel bat, ki je ustvarjal podtlak. Po nekaj nihajih z ročko se je voda pojavila v iztočni cevi. Pokončen hlod je bil oblečen z deskami, na vrhu pa pokrit z malo leseno streho.«
Podobna trompa (nekateri izgovarjajo tromba) je stala v Podsmreki. Njeno podobo je vsaj na fotografiji uspelo ohraniti velikolaškemu fotografu Francetu Modicu. »Trompe v naši vasi ni imela vsaka hiša, tudi šterne ne. Če pri hiši ni bilo šterne, so po vodo hodili k vaškemu b'ču; tam smo tudi napajali živino, perilo pa so ženske prale v potoku pod vasjo,« pripoveduje Franc Praznik s Podsmreke. Vodovod so v vas dobili šele leta 1968.
V šest metrov globoki šterni pri Ta srednjih v Podsmreki je še vedno voda, le zgornjega dela (trompe) nima več. Šterno naj bi zgradili konec 19. stoletja, nekje okrog leta 1890. Lojz Dolšina se spominja, da je trompa delovala »na sesalni glaž«. Usnjeni del je kot nekakšen jezik omogočal, da je ob črpanju vode v cevi nastal podtlak, ki je vodo lahko spravil do višine 1,80 metra, kjer je bila nameščena kovinska pipa. Stebriček so izvrtali z ročnim svedrom in ga zgoraj okovali, da ga ni razneslo. Trdnost sten so dosegli s tem, da so stene zgradili po principu velbov, šterna pa ima obliko pokončnega soda. V premeru meri okrog 2,5 metrov; v srednjem delu je še pol metra širša. Zložena je iz kamna; razpoke so zamazali. V preteklosti je imela še eno posebnost – čeprav je večino vode predstavljala voda z bližnjih streh, je vanjo vodo prinašal tudi manjši studenec, ki pa je z leti presahnil oz. svoj tok premaknil drugam. Danes šterna pušča, zato ni nikoli do vrha polna; nekdanji leseni pokrov sta Lojz in njegov brat Janko zaradi varnosti domačih zabetonirala. K šterni je sodilo tudi lepo oblikovano leseno korito, v katerem so napajali živino.
»Na Gradežu večina hiš trompe ni imela,« pojasnjuje Stane Zabukovec z Gradeža, »imeli so jo le pri Kogoju.« Vodo so iz štern povlekli z vedri; nekateri so si pri tem pomagali z lesenim vzvodom s protiutežjo – rekli so »na vago«. Ženske so hodile prat k studencu Mrzlica, ki ni nikoli presahnil. Ob njem je stalo tudi korito za napajanje živine dvakrat dnevno. Velika skala ob studencu je bila naravni perilnik; ob gradnji vodovoda so jo morali razbiti. V Štajpriku (del Gradeža) so vodo lahko natočili tudi pri izvirih v Borštu, a v vročih poletnih dneh je pošla. Sredi 70. let 20. stoletja so zgradili rezervoar na vrhu vasi in se priklopili na vodovod.
Tudi Fanči Šarf, zapisovalka iz Orlove ekipe, je v 60. letih 20. stoletja zapisala nekaj podatkov o šternah in trompah. V Podhojnem hribu so vodo prinašali v škafih; ponekod je bila v zidu v veži »škafənca«. V Medvejeku pri Jakopovih je zabeležila, da so bile vse stare štirne »na prevago«. »Štirna je bila v zemlji zidana iz kamna, zgoraj pa je imela lesen »oklep«. Danes imajo kupljene železne pumpe »trompl«. Povsod imajo kapnico; s streh so v šterno napeljani leseni žlebovi.«
Pri Tagorejnih v Gornjih Retjah so zgradili šterno tik ob hiši leta 1925, kopalnico pa so si kot prvi v vasi uredili iz nekdanjega »štibelca« po 2. svetovni vojni. V kot za vrati so postavili moder kovinski hidrofor z lastno zalogo vode. Ko je zaloga načrpane vode v hidroforju pošla, se je motor oglasil z glasnim kovinskim zvokom, dokler se ni vanj ponovno natekla voda. Gospodinja Ana Usnik je tudi po izgradnji vodovoda perilo prala s kapnico. V kopalno kad je vedno prestregla prvi lug iz pralnega stroja in vanj potem namočila še »tapisano« perilo. Zadnji lug je šel v vedro – za obvezno sobotno ribanje in brisanje tal veže in kuhinje. Tudi lasje so bili dosti mehkejši, če si jih umil z »mehko« vodo.
Pripravlja Metka Starič
