Kam s sadjem?
Iz zapiskov Orlovih ekip iz sredine prejšnjega stoletja je razvidno, da je imela skoraj sleherna hiša na Velikolaškem vrt, kjer je raslo sadno drevje. Posajeno je bilo neenakomerno, kakor je zahteval teren. Posadili so ga tudi pred hišo, ob cesti, na mejo pri njivi. Vsako jesen so deblo sadnega drevja en meter visoko namazali s salom, »da ga zajec ne obje«.
Nekateri so deblo ovijali s koruzovko ali s steljo; drugi so ga namazali z apnom ali z drekovcem (kravjakom). »Včasih pride medved v jeseni na sadje, na koruzo. Tudi jazbec pride na koruzo in krompir. Zato nekateri vahtajo (čuvajo) in ko pride, zavpijejo. Včasih je bilo tu veliko volkov, ki so posebno ovce jemali – vdirali v štalo,« zapiše etnologinja Pavla Štrukelj.
Nekateri so znali drevesa cepiti sami; iz gozda so prinesli divjak (lesniko), ga posadili in drugo ali tretje leto cepili. V Malih Laščah je vsem vaščanom cepil Anton Perhaj. »Ta cepi vse, cepi po grmovju in potem izkoplje,« je povedal 83-letni Janez Perhaj iz Malih Lašč. Cepil je torej kar v gozdu, po dveh letih drevesce najprej zalil, ga izkopal ter ga presadil na izbrano mesto.
Mladiko so cepili na divjak oz. »dujak«, lesniko, ki so jo dobili v gozdu: zarezali so, stisnili skupaj mladiko in »dujak«, namazali s smolo ali z voskom in z voskom tudi obvezali. 60-letni Franc Gradišar z Velikega Osolnika je etnologom opisal, kako cepi na razkol: razkolje divjak in vanj vtakne »pevštek« (cepič). Njegov sin je cepil »za lub«. Lojze Tomažin s Kukmake je cepil sadno drevje »na ajdovo zrno«, kar pomeni, da je zarezal v obliki ajdovega zrna, »na precep in na razkol«. Povedal je, da je mladiko treba odrezati z vrha, da ravno raste, cepiče pa je imenoval »pivški«.
In kako so sadje predelovali? Prešali so ga za mošt; najboljši je bil tepkov, je bilo zabeleženo na Velikem Osolniku. Dokler ni bilo pri hiši mlinov za sadje, so »sadje za prežet« tolkli v izdolbljenih koritih. France Gradišar z Velikega Osolnika si je tako korito napravil sam, enako leseni bat oz. »štokovnək«, s katerim so sadje tolkli. Kakšen meter dolga palica je imela spodaj odebeljen del, ki so mu rekli glava. Pri Bavdkih so sadje tolkli v »kobu« ali »pominjelu« z betom ali macolo, a s slednjo ni bilo priporočljivo, ker je bil potem mošt črn. Kasneje so si »malen« za mletje sposojali pri sosedu, prešo »na vinte« pa v Dolščakih.
Tudi lesena preša je bila običajno domače izdelave ali pa jo napravil mizar – »tišler«. Navadno so prešali na podu, v kleti ali na vrtu. Na vrtu so z verigo privezali tram ob drevo; v določeni razdalji so postavili prešo in stiskali tepkov ali pa »jabukov« mošt. Pri Bavdkih so imeli leseno prešo »na kontrapezo«. Spodaj je bil ploh; imel je grabenčke za dile in žleb za mošt. Včasih so morali deske zarezati ali jih povezati z verigo, da preše ni razneslo.
Če je bilo sadja veliko, so iz njega skuhali »šnopc«. Spreške iz preše so stresli v kad in zalili z vodo – tu je stalo okrog dva meseca; potem so iz tega skuhali žganje. Peter Gradišar iz Bavdkov se je iz mladosti spominjal, da »je imel sosed veliko češpelj; prodal jih 100 mernikov in še 200 l slivovke skuhal. Sedaj je češpelj manj, ker jih je »kaprc« uničil.« (češpljev kapar Eulecanium corni, op. MS)
»Če sadje obrodi, ga veliko posuše,« je zapisala Pavla Štrukelj v svoje zapiske. Lojz Zakrajšek s Hlebč (Pri vaških) ji je pripovedoval, da sadje v peči suše na »lejsci«. Take lesene lese naredijo sami doma iz letvic in okvira. Podobno je bilo v Malih Laščah; po sušenju na lesah v peči so ga do konca posušili še na peči. Pri Bavdkih so poznali dvoje vrste les za v peč: starejše so bile spletene iz vrbovih »žbic«, novejše pa so napravili iz »lajštic«. Krhli so bili narezani čez pol ali na štiri parte, pečke pa so izkrožili. V Mačkih so čez noč sadje postavili v peč v ribniškem loncu, ki je moral biti »ubit« pri strani ali spodaj. Zanimivo, da se je v takem loncu z luknjo odlično spekel tudi krompir. Čez noč so se hruške ali jabolka opekli; zjutraj so jih pa stresli na peč, da so se do konca posušile.
Takrat 90-letni France Gradišar z Velikega Osolnika je opisal sušilnico za sadje, ki je bila hkrati terilna jama, saj so v njej posušili tudi lan. Hruške in jabolka so zrezali na kose ali čez pol in jih posušili na lesi v sušilnici. Peter Gradišar iz Bavdkov je povedal, da je v terilnih jamah posušeno sadje precej dišalo po dimu. V njihovi vasi so za sušenje sadja uporabljali kar tri terilne jame, a v 60. letih 20. stoletja je stala v Bavdkih le še ena. Novo streho so ji napravili malo višjo, saj so v njej kuhali tudi šnopc.
Takrat 81-letni Jože Rupar iz Mačkov pa je etnologinji Štrukelj podrobneje opisal vaško sušilnico za sadje, s katero je upravljala Robarska zadruga. V notranjosti je imela jamo, zgoraj pa lese v dveh vrstah; v sušilnici je bilo skupaj 12 les. V njej so sadje sušili domačini iz vasi Purkače, Uzmani, Cente, Mački, Pečki, Strletje in Sekirišče. Vaščani so se sami vse zmenili, dali les, izkopali in si napravili sušilnico. Na vsako leso je šel en mernik sadja; v 48 urah je bilo vsako sadje posušeno, le frakelni (hruške) so se sušile počasneje.
Poleg jabolk in hrušk so sušili tudi češplje. Češplje je Ruparjev oče (pri Matnovmi, Mački) sušil na peči in v kahlah ob strani peči, ker je bila peč izdelana iz samih kahel. Enkrat jih je tako nasušil sedem mernikov. V letih, ko je bilo dosti češenj – drobnic, so sušili tudi te. V zapiskih Orlovih ekip srečamo pravo bero imen za jabolka in hruške po naših krajih. Na Velikem Osolniku so največ sadili hruške: jakopovke, (ki so bile zrele o sv. Jakobu), ječmenovke (ko je ječmen dozorel), tepke, mušce (te so zrele oktobra), kravanjce, mačja glava (te so dobre za »prežet«, drobnice (septembra so bile zrele za jest in za prežet).
Pri Šuštarju so pridelali naslednja jabolka: tofelne (oktobra), slalutčke, rdečke (to so bila zimska), lejtnike (zreli so bili avgusta), pogačarje (dobri so po božiču, ta debel rdečki).
Lojze Tomažin s Kukmake je opisal tudi sorte, ki so do takrat že izumrle; to so bili jevzgarji in zagotniki. Slednji so pozno dozoreli, za jed pa so bili dobri šele spomladi. Omenjal je tudi jabolka generalmeduka, ki so sladka in dobra za kuhanje, zrela so septembra in dolgo ležijo. V njegovem času so imeli na domačiji belčke (bela jabolka, carjeviči), rdeča jabolka, kosmače, jakopce (ti so zgodnji). Od hrušk je poznal rumene moštence ali rjavke, tepke (za mošt, tepkovc), rjavke, jakopovke, bonke (debele, »dobre za jest ko puter«), debele hruške, ozimce. Janez Perhaj iz Malih Lašč je med jabolki izpostavil kosmače, krofičke in jevzgarje (ki so dobri za v fižol). Od hrušk je pridelal pečenke (kasno zrele), tepke, dolgce (drobnice), predkaštence (imenovane po prostoru), kravanjce (zgodnje hruške), jakopovke, magdalenke in kosmačke. Na Hlebčem so najbolj uspevala jabolka in hruške, češplje pa ne, ker je v zemlji preveč kremena.
Janez Virant, starejši, z Rašice je povedal, da na Rašici ne uspeva žlahtno, ampak bolj trdno sadje: mošterce, bobovci, stari kosmači, tepke (ki jih ni več veliko), lesinke. Včasih je bilo zelo veliko češpelj, da so jih lahko prodajali. Največ sadja po njegovem pridelajo na Malem Osolniku, v Javorjah, tudi na Velikem Osolniku in v vasi Prazniki. Mlajši gospodarji so si na Rašici sicer zasadili nekaj sadja, toda tu za sadje ni nikoli prav dobro, saj je vas ob vodi in so hude slane. Ko so gozd ob cesti posekali Italijani, je bilo za sadje le še slabše in slana še pogostejša.
In kako je z vašimi starimi sortami jabolk letos? Zapišite njihova imena, dokler še živijo starejši, ki jih znajo tudi poimenovati. Kot vedno, bom spet vesela vsakega vašega odziva.
Vir: Zapiski Orlovih ekip v 60. letih 20. stoletja (zvezek Pavle Štrukelj); hrani Slovenski etnografski muzej
Metka Starič
