Zlati očenaš je apokrifna molitev v obliki pripovedi o Jezusovem trpljenju.Beseda apokrif pomeni nekaj skrivnega, kar ni za vsakogar; nekateri apokrifno molitev prevajajo tudi kot »lažno« molitev.
Sestavljena je po cerkvenem vzoru, a vsebuje precej ljudskih verovanj. Raziskovalka Zmaga Kumer Zlati očenaš imenuje kar slovenski ljudski pasijon. »Cerkev zlatih očenašev ni odobravala, verjetno zaradi ljudske domišljije in pretirano čustvene pobožnosti,« zapiše Matija Perovšek. »Ker niso bili natisnjeni … so se ohranili samo v ustnem izročilu med običajnimi, za tisti čas manj izobraženimi ljudmi.«Matija Ogrin piše, da je v Zlatem očenašu »pasijonsko dogajanje prepleteno z legendami in pogosto oživljeno s čudovito poetično fantazijo«.
Zlati očenaš se je torej širil z ustnim izročilom in ne z rokopisi, saj večina vernikov ni znala brati. Po mnenju Zmage Kumer so Zlati očenaši nastajali že pred reformacijo. Obstajali so v več različicah; molili so jih tudi kot večerno molitev. Prvi zapisani zlati očenaši so iz 19. stoletja; ljudje so jih potem prepisovali in uporabljali kot talismane. Uporabljali so jih v zaščitne in zdravilske namene; hranili so jih doma ali jih nosili s seboj kot amulet.
Glede na obliko besedil Zmaga Kumergovori o treh skupinah apokrifne molitve Zlati očenaš:prva je pripovedo poteku Kristusovega trpljenja, drugo sestavlja pogovor med Jezusomin Marijo o dogajanju vsakega dneva velikega tedna (to obliko naj bi zasledili skoraj le na Koroškem), tretja prinaša vsebino sanj, ki jih Marija razkriva Jezusu potem, ko jo ta spečo zbudi.Za pogovor med Jezusom in Marijo sta ohranjena tiskana letaka, na katerih je navedeno, da gre za prevod iz nemščine. Čeprav zlati očenaš ni izvirno slovenski, ga uvrščamo v naše ljudsko izročilo.
Ko sva z Matijo Peruškom pred leti v projektu Življenje ustvarja zgodbe – LAS PPD iskala, če tudi na Velikolaškem še kdo pozna Zlati očenaš, naju je razveselila Vera Gorjup iz Roba, ki je ob obisku pokazala, da v stari torbici tudi sama hrani enega. Bil je ročno prepisan; zapisala ga je Francka Hočevar s Sarskega v ižanski občini (rojena je bila 1919 v Rogatcu, umrla 2009); prvič je bil prepisan med drugo svetovno vojno, drugič pa 1997.
Ob tem je Vera Gorjup iz spomina potegnila tudi par vrstic, ki jih je v njeni mladosti molila starejša soseda: … šine škale pokajo, svete žene jokajo … »O, ti moja glava, več se pa ne spomnim,« je potarnala Vera, a na srečo je bilo tudi to dovolj, da je med zapisi Orlovih ekip Miha Špiček iz Slovenskega etnografskega muzeja odkril v 60. letih 20. stoletja zabeleženo daljšo apokrifno molitev z robarskega konca. Frančiška Gradišar iz Bavdkov se je apokrifne molitve naučila od svoje matere, prvi del – Zlat očenaš – se je molilo na cvetno nedeljo, drugi del pa na veliki petek pred obedom (besedilu iz zapiskov so za lažje branje dodana le ločila in velike začetnice).
