Bogata znanja etnobotanike postajajo vse bolj aktualna. Predstavljajo neprecenljivo nesnovno dediščino, ki bo slej ko prej zavarovana med znanji o naravi in okolju v Registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Pa vendarle smo pri uporabi naravnih pripravkov lahko na občutljivem terenu – kar pri nekom deluje, je lahko za drugega usodno. Kako so se v velikolaških krajih v preteklosti lotevali težav z zdravjem?
»Starejši ljudje so kaj radi rekli: Kaj bo le padar pomagal? Nič. Samo da denar vzame. Če bolniku domača zdravila ne pomagajo, mu tudi padar ne bo pomagal,« zapiše dobrepoljski župnik Anton Mrkun (1876-1961) v prispevku o ljudski medicini. V Velikih Laščah je deloval zdravnik Zalokar, ki so mu ljudje rekli 'padar'. »Hodil je po naših selih in bil strog z ljudmi. Domače je ozmerjal, da ne znajo prav ravnati z bolnikom. Tudi niso poprej klicali zdravnika; le v najnujnejših primerih so ga klicali, navadno, ko je bilo že prepozno. Zato je razumljivo, da je zdravnik ljudi grajal, ker so ga klicali šele k umirajočemu, ko je bila že vsaka zdravniška pomoč brezuspešna,« pove Mrkun, ki ima ob tem verjetno v mislih Ludvika Zalokarja. Ta je kot zdravnik deloval v Velikih Laščah in je oče precej bolj poznanega ginekologa Alojzija Zalokarja (Velike Lašče, 1887 – Ljubljana, 1944); slednji je močno zasidran v zgodovino slovenskega porodničarstva.
Foto: Metka Starič.
Mrkun zapiše, da so ljudje po naših krajih nabirali naslednja zdravilna zelišča: »… bezgovo cvetje, lipovo cvetje, tavžentrože, arniko, žajbelj, kumino, kamilice, lapuh, borovnice, janež itd. … Čaj iz lipovega cvetja so rabili za želodec in tudi za kašelj in za prsne bolezni, bezgovo cvetje za prsi, želodec in sploh za vse bolezni. Tavžentrože so rabili za slabokrvne. Arnika je dobro zdravilo za rane. Zoper prisad so rabili žajbelj. Kumino so rabili za trebušne bolezni. S kamilicami so zdravili ženske bolezni, posebno porodnice so pile kamiličen čaj. Lapuh je zdravilo za očesne bolezni in za razne notranje bolezni. Suhe borovnice so dobre zoper drisko. Istotako tudi suhe hruške. Janež je zdravilo zoper razne prsne bolezni. Pljučnik za pljučne bolezni, goba na bezgu je zdravilo zoper očesne bolezni. Sveže bezgovo listje je zdravilo za glavobol. Za trebušne bolezni rabijo močno žganje, kakor: brinovec, slivovko in drožnik. Čislano zdravilo sta ajbiš in pelin. Naše gospodinje nabero ajbiš in pelin, ju posuše in spravijo najrajši v kašči ali pa tudi na podstrešju za kako špiro ali v kaki stari skrinji in jih rabijo pri različnih boleznih doma ali pri sosedih. Ljudje namreč si radi pomagajo v bolezni drug drugemu. Kar se ne dobi pri eni hiši, se pri drugi. Če se pojavi bolezen v hiši, ženske hitro zneso skupaj razna domača zdravila, naj bo bolezen pri ljudeh ali pa tudi pri živini.«
Na Velikem in Malem Osolniku je v 60. letih 20. stoletja nabiralništvo popisovala Pavla Štrukelj. Zabeležila je zdravljenje kašlja s cvetovi in plodovi bezga ali s pelinom; proti bolečinam v prsih pomaga “malisov kropček”. Pelinov čaj je dober za moške, kamilični za ženske; slednji tudi čisti kri. Rane so zdravili s trpotcem, prebavne težave pa z borovničevim čajem ali kumino. Proti črevesnim krčem pomagajo tavžentrože; rane se zdravi z arniko, jetiko s srčno močjo, notranje bolezni s šentjanževko, oči s popeljni, glavobol s soparo z bezgom, želodčne krče pri otrocih s kumino, meliso; slednja pomaga tudi pri glavobolu.
Foto: Metka Starič.
Med zbiranjem etnografskega gradiva je Pavla Štrukelj izvedela tudi, kako so se ubranili kač in si pomagali pri kačjih pikih. V Naredih so ljudje okrog hiše potresali lupine od žegnanih jajc, da ne bi prišle kače k hiši. Na veliko soboto so močno kadili, da je šel dim daleč. To pa zato, da kače niso prišle k cimpranjem (stavbam). Del velikonočnega žegna v Naredih je bilo tudi jabolko. Tega so razrezali na majhne koščke in dali vsakemu v družini, da ga je pojedel in ga tisto leto ni pičila kača.
Pri kačjih pikih oz. ugrizih pa so si tudi pri nas pomagali tako, da so kačje pike »zagovarjali«. Zagovarjanje oziroma čarovno zdravljenje ljudi ali živali z uporabo zagovora je na vsem slovenskem ozemlju znano iz srednjega veka; ohranilo se je do sredine 20. stoletja. Tudi ribniški graščak Jožef Rudež (1793-1846) je zabeležil zagovor zoper kačji pik. Ohranjen je njegov slovenski zapis v bohoričici, ki ga je v ribniški knjižnici našel Fran Levec in ga leta 1886 objavil v Ljubljanskem Zvonu kot ribniški zagovor. Takole je objavljen v knjigi Od volkodlaka do Klepca, ki jo je uredil Ilja Popit:
»Stoji, stoji silna škala.
Na škali leži Irnbas.
K njemu pride Mati božja.
Vstani gori, ti Irnbas.
Pomagaj tejmu človeku.
Če je vgrizen al popaden.
od tejga červa podzemelskiga.
Te besede mora zagovorjevalec kač trikrat zapored ponoviti bodisi potihem bodisi naglas, vendar tako, da ga nihče ne sliši.«
O zagovorih zoper kačji pik piše tudi Anton Mrkun. Ko je ovce, koze ali govedo med pašo v smrček pičil gad ali modras, je to živalim povzročalo neznosne bolečine. S paše so tako žival prignali domov in poklicali človeka, ki je znal gadji ugriz zagovoriti. Človeka, ki je znal zagovarjati ali »panati«, so poklicali tudi takrat, ko je gad ugriznil pastirja ali koga drugega, ki je iskal lešnike ali jagode. Človek, ki je znal zagovarjati, je svoje znanje ohranjal zase in le znotraj svoje družine; znanje se je predajalo posameznikom iz roda v rod, piše Mrkun in nadaljuje:
»Ivan Dren iz Ponikev mi je povedal, da si je nekoč izposodil Mohorjeve knjige pri nekem zagovorniku. Ko je listal knjigo, je našel listič, na katerem je bila zapisana molitev, ki se moli pri zagovarjanju kačjega pika. Glasila se je tako:
Tam stoji ta silna skala,
tam stoji ta silna skala,
tam stoji ta silna skala,
tam gori leži sv. Šemberjevs,
tam gori leži sv. Šemberjevs,
tam gori leži sv. Šemberjevs,
prišla je Mati božja Marija Devica,
prišla je Mati božja Marija Devica,
prišla je Mati božja Marija Devica,
da zemski črv tebi ne more nič škodovati,
da zemski črv tebi ne more nič škodovati,
da zemski črv tebi ne more nič škodovati.
Nato se zmolijo trije očenaši tako, da se vsaka beseda po trikrat zgovori npr. Oče, oče, oče, naš, naš, naš, kateri, kateri, kateri itd. Nato je treba tri koščke kruha vzeti, čez nje je treba trikrat znamenje sv. križa napraviti in nato dati pičenemu človeku ali živini snesti.«
Metka Starič
