V bližini Ščite v Velikih Laščah je sredi arheološkega območja Velike Lašče v kartah zabeležen studenec Podtrn. Čeprav so se v zadnjih letih podzemni vodni tokovi odločili drugače in je od nekdanjega studenca oziroma potoka ostala le še v nepropustno dno ujeta mlaka, je še vedno poln življenja.
V preteklosti je Podtrn predstavljal nepogrešljiv vodni vir za prvotne velikolaške prebivalce. Si lahko predstavljate tri postavne menihe, ki so v 12. stoletju vodili kultiviranje velikolaškega sveta? Kot nalašč za kakšen srednjeveško obarvan film: samozavesten in odločen oskrbnik prvotne naselbine pater Herand, človeško požrtvovalen pater Heiderich, ki je kot bolničar pomagal poškodovanim delavcem in se gotovo srečeval z dragocenimi znanji o zdravilnih zeliščih in tudi s številnimi vražami, ter pater Konrad, ki je v letu 1230 kot tretji podpisal listino, da so se stiški menihi z Viljemom IV. Vovbrškim le dogovorili o poteku meje in jim je omenjeni graščak odstopil pristavo na Slevici.
»Naselje Lašče je poprej stalo na drugem kraju, v bližini na Selih, pa se je preložilo na sedanje mesto šele zaradi turških vpadov, kar pa ni izpričano,« zapiše velikolaška kronistka Justina Jagodič. Okrog 300 let je preteklo od prvotne omembe Ville Lasis do turških vpadov. Ko so Turki požgali Lašče na Selih, so si prvotni prebivalci poiskali (za)ščito v gozdu, ki se mu še danes pravi Ščita. »S turškim navalom 1469 so izginile vse fužine, zaspala železna obrt in propadla cvetoča trgovina. Takrat so bile požgane vse vasi od Kočevja do Iga, torej tudi Lašče na Selih ob rimski cesti. Stiški opat je leta 1471 naročil, naj cerkve zaščitijo s tabori. Kdaj je nastala na gričku cerkvica, ki je dobila tabor, kako obsežen in visok je bil, ne vemo. Imel je štiri okrogle obrambne stolpe. V taboru je bilo tudi pokopališče. Tabore so dobile tudi cerkve na Slevici in pri Lužarjih,« piše Jagodičeva.
Pod fotografijami, foto Metka Starič: Turki v predstavi na prostem v Krvavi Peči
O tem, kako so se domačini pred Turki zatekali za taborsko obzidje in jih je na Veliki Slevici pred pomorom Turkov rešil Marijin pogled, sem že pisala; pripoved je pri domačinih ohranjena v številnih dragocenih različicah, v katere pogosto vpletajo svoje lastne izkušnje. Tole je Ivanka Marolt povedala novinarju Primcu: »Turki so prišli nekoč na Slevico. Vdrli so že skozi obzidje okoli cerkve. Starčki in otroci so se zatekli v cerkev. Turki so hoteli vdreti notri. Takrat se je nad cerkvenimi vrati prikazala Marija in konj turškega poveljnika ni mogel naprej. In tako so bili vsi rešeni. Ko sem bila še mlada, se je prav dobro poznala sled kopita in tudi sled udarca biča. Takrat so se poznali še žeblji podkve tistega turškega konja, in to prav dobro.«
Vendar to ni edina ohranjena legenda iz turških časov. Zgodovinarka Barbara Žnidaršič je za vodnik Po sledovih Andreja Turjaškega iz arhivov izbrskala še eno – O Turku na Gori, ki jo je zapisal posestnik iz Ponikev leta 1911 in naj bi nastala že v 16. stoletju: »Sovražni Turek je prišel skozi Mali Ločnik na Goro k cerkvi sv. Ahaca, v kateri so se skrivali kristjani. Zlobni Turek je prijezdil v cerkev do Jezusa na križu. Neverni Turek je zamahnil z mečem v Jezusovo koleno. Zgodil se je velik čudež, iz rane je pritekla kri, Jezus pa je nagnil glavo na prsi. V tistem trenutku je padel Turek na kolena in se spokoril. Ko so drugi Turki to videli, so zbežali z Gore.«
Marsikje po Sloveniji lahko najdemo izročilo o hudih kranjskih muhah, ki so popikale Turke ob napadih. Na Veliki Slevici je ob zbiranju gradiva za knjigo Krvapivc novinar Primc zapisal takole: »Tudi za časa Turkov so bile okoli naše cerkve na Slevici lipe. Nanje pa so romarji in domačini obešali podobe raznih svetnikov in svetnic pa tudi Marije. Pridivjali pa so tudi v našo vas Turki. Ljudje so se zatekli v cerkev. Turki pa so divjali okrog cerkve in se znašali nad svetimi podobami tako, da so tolkli po njih s sabljami in palicami ter jih metali z lip na tla. V duplini z eno ali več podobami pa so si uredili domovanje sršeni. Razgrajanje Turkov je sršene vznemirilo in razjezilo, da so se zagnali v Turke in jih močno opikali. Turki so zbežali in Slevičani so bili rešeni. Turkov v naše kraje ni bilo več, saj so opikani na Turškem govorili, kako hude muhe imajo na Slevici.«
Tudi v naših krajih so se za Turki ohranile sledi v poimenovanju naravnih vrednot; lep primer so turške sklede. Po ribniško škavbe (krasoslovec Gams govori o vdolbkih) v Berdonovem gozdu na pobočju vzpetine Plana v bližini Gornjih Retij so povsem naraven pojav, a res nekoliko spominjajo na velike posode: »Stari ljudje vedo povedati, da so sklede ostale na tem mestu še iz turških časov. Ko so Turki vdirali v naše kraje, so v njih kuhali, potem pa nanje pozabili.« Pokojni sosed Jože Debeljak iz Gornjih Retij me je pred tremi desetletji spremljal do skalnega previsa oziroma večjega spodmola sredi njihovega gozda v Mali gori, ki (še) nima posebnega imena pa tudi v jamarskih načrtih ni zabeležen. Votlina je široka 6-7 metrov; strop se počasi znižuje in na koncu konča. Povedal je, kar je njemu predal oče Alojz: »V času, ko so v naše kraje še zahajali Turki, so ljudje skrivali živino, da bi je Turki ne dobili. V našem gozdu pod skalami je velik prostor, kamor bi lahko spravili petdeset ljudi. Stari ljudje so pripovedovali, da so v turških časih tam skrivali bika.«
Nemalokrat so s Turki povezane tudi povedke o zakopanih zakladih. Polona Šega je v knjigi Turjak skozi čas ohranila povedko o zakladu na Ahcu: Kmetje so se pred turškimi napadi vselej umaknili v cerkvico na vrhu hriba. »S seboj so jemali tudi ves denar in ga zakopavali v podzemno jamo za cerkvenim obzidkom. Nekoč so vsi kristjani v cerkvici pomrli, ker se niso dali ujeti krivoverskim Turkom. Zaklad pa je ostal zakopan. Zanj je zvedel neki graničar. Napotil se je iz Vojne krajine proti Turjaku in povpraševal po cerkvici Sv. Ahaca. Spotoma je svojo skrivnost zaupal grajskemu lovcu. Ta pa ga je napačno napotil; pokazal mu je cerkvico na Kureščku, češ: 'Tamkaj je Sv. Ahac.' On sam pa je pohitel za obzidek cerkvice Sv. Ahaca in pričel kopati. Kmalu je izsledil zakopano bogastvo. Ker je vedel, da se zakopanega denarja človek ne sme dotakniti, je nagnal svojega psa, da mu ga je privlekel iz jame. Tako je postal bogat. Sezidal si je lepo hišo v turjaški dolini, a že čez leto in dan je umrl.«
Pod fotografijami, foto Metka Starič: … raje v smrt kot v suženjstvo šleGrmada, Kurešček – s Turki je povezano še marsikatero ime, tudi Krvava Peč. Milan Tekavec je zgodovinsko povedko predelal v pesnitev »Krvavska legenda«; pod njegovim vodstvom je doživela že več spektakularnih gledaliških uprizoritev na prostem. Pokojna Rihtarjeva mati iz Krvave Peči mi je pred leti zgodbo povedala takole: »Naša vas ni imela že od nekdaj tako strašnega imena. V začetku se je imenovala Rožna vas. Dosti rož je cvetelo po okoliških travnikih, ki so jih do čistega kosili. Potem pa so zašli v naše kraje Turki. Dve dekleti sta bežali pred njimi. Ko sta pribežali do skal, ni bilo drugega izhoda. Raje v smrt kot Turkom v roke. In od takrat se kraj imenuje Krvava Peč.« Celo imena voda so lahko povezana s turškimi časi (zapisal Jože Primc v letu 1997): »Moja mati je pripovedovala, da so že stari ljudje pravili, da bo takrat hudo, ko bodo turške mule Lajno pile. Vendar nobeden ni vedel, kje je tisti potok, ki se mu pravi Lajna. Ugibali so in modrovali, a nobeden ni vedel prave. Mati se je potem priselila na Turjak in šele tu je izvedela, kje je Lajna. To je potok pod cesto proti Laporjem, približno kilometer od Turjaka.«
Seveda ljudskega izročila ne gre jemati dobesedno, a če ga povežemo s poznavanjem prostora, večkrat vsebuje dobre namige o arheoloških najdiščih ali naravnih vrednotah iz okolice. Arheologi vedo, da ljudski spomin sega nekako do turških časov, zato je vse, kar je za ljudi zelo staro, povezano z zgodbami o Turkih. Pripoved, ki sem si jo pred leti zabeležila v okolici Roba, tako poleg zelo točne smeri rimskega zapornega zidu Claustra Alpium Iuliarum nakazuje tudi prisotnost (prazgodovinskega) gomilnega grobišča, ki so ga v bližini Gradiškega vrha popisali tudi arheologi: »Turki so večkrat napadali grad na Gradiškem vrhu. Grajski so imeli zato od gradu speljane rove, ki so še danes vidni in se vlečejo v eno stran proti Malemu vrhu in Sv. Primožu, v drugo pa proti Rutam in naprej na Pajkovo. Padle Turke so pokopavali v gomile na bližnji senožeti. Poleg njih so v grobove zakopali zlato in drugo bogastvo.« Jože Primc pa je v Selu pri Robu zabeležil še tole pripoved: »Tukaj, prav skozi našo vas Selo, je potekal rimski zid za obrambo proti Turkom. Tako so pripovedovali starejši ljudje, ki so zato tistemu rimskemu zidu dejali tudi turški zid. Ostanki zidu še vedno stoje, a jih je v glavnem preraslo grmovje in druge rastline, da zidu skoraj ni več videti.«
Pa se še enkrat po časovnem traku vrnimo v Lašče. Velikolaška kronistka Justina Jagodič je na podlagi kratkih črtic nekdanjega laškega vikarja Štefana Koniča za začetek 18. stoletja sestavila naslednji opis: »Takrat ni bilo okrog cerkve nobene hiše. Vas je stala nekaj streljajev pod cerkvijo. Ob potoku proti kolodvoru je stalo kakih sedem lesenih s slamo in skodlami kritih koč.« Vikarju Koniču, ki je v Laščah nadomeščal nekega višjega cerkvenega dostojanstvenika med letoma 1781 in 1795, so o tem pripovedovali takrat 70-letni možje, opis pa se nanaša na Velike Lašče v dvajsetih letih 18. stoletja. Kot je zapisal Konič, pa je v času njegovega službovanja okoli cerkve že stala slamnata vas z okoli 20 kočami. »Svet je bil slabo obdelan in redko naseljen. Ljudje so se pečali s tovorništvom, žganjem apna, zidanjem, prodajo lesenih izdelkov.« Trgovali so tudi s soljo. Šele ko je oblast do konca zatrla trgovanje s soljo, so se Laščani oprijeli kmetijstva in začeli obdelovati zemljo. (Mimogrede, mar ni tudi Brdavs v Levstikovem Martinu Krpanu na večini ilustracij upodobljen v 'turški' opravi?)
Ljudsko izročilo je nepogrešljiv vir pri raziskovanju, zlasti takrat, ko so pisni in materialni viri pomanjkljivi. Žal to (zaenkrat) velja tudi za Velike Lašče, ki še vedno čakajo tudi na celovito in strokovno podprto kroniko, kot so si jo npr. ob 800. obletnici prve omembe privoščili v Sodražici. Ne nazadnje bodo Lašče čez tri leta praznovale že 880. obletnico prve omembe.
