Cerkev na Veliki Slevici je posvečena Marijinemu oznanjenju. Po krščanskem izročilu je nadangel Gabrijel Mariji napovedal oz. oznanil, da bo čudežno rodila sina Jezusa. V času oznanjenja je bila Marija zaročena z Jožefom in živela v Nazaretu. Cerkev Marijino oznanjenje (tudi Gospodovo oznanjenje ali Jezusovo utelešenje) obhaja 25. marca, kar je natančno devet mesecev pred božičem. Za kristjane je Marijino oznanjenje praznik materinstva, materinski dan.
Marijino oznanjenje torej praznujemo 25. marca, vendar pa na Veliki Slevici obhajajo žegnanje prvo nedeljo v septembru, ko je angelska nedelja. Ključar Janez Gorjup pove, da je Marija v slevskem oltarju obdana z več kot osemdeset glav angelov, ki jih lahko naštejemo v glavnem in stranskih oltarjih. V Registru nepremične kulturne dediščine cerkev navajajo kot Cerkev Marijinega oznanjenja, zavarovana pa je bila z Odlokom o razglasitvi podružnične cerkve Marije Kraljice angelov in lip na Veliki Slevici za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (1999).
Verniki so se v težkih časih že od nekdaj zatekali k Mariji po pomoč, zato ni čudno, da so z njo povezane tudi številne legende. Na Veliki Slevici naj bi po legendi Marija poskrbela, da se je kopito turškega paše ugreznilo v kamniti prag. Vaščani pravijo, da so sledovi turškega kopita vidni še danes. »Nekoč so Turki pridrli tudi na Veliko Slevico. Prestrašeni domačini so se zaprli v cerkev in molili za rešitev. Pa je bil turški vojak že na pragu cerkve in je tudi zamahnil z gajžlo. Na stopnici pri vhodu v cerkev se še vedno pozna sled kopita, konja, ki je taka, da je nihče ne bi mogel sklesati tako natančno; poleg tega je še rez v kamnu, ki je nastal zaradi udarca z bičem. Turek pa ni mogel v cerkev, ki je bila polna ljudi.« Mala Slevica, 1997.
Zgodba je navdušila že Josipa Stritarja, ki je v pesnitvi Turki na Slevici opisal dogodek, kako je Marija ubranila pomor kristjanov. »Čez prag na konju prirohni, gorje, sam turški paša. Krvavi v roki meč vihti, zdaj bije ura vaša! Pa – čudo, čudovito, glej! Konj ne premakne se naprej. Ne gane ga ostroga, pribita mu je noga.« Ključar Janez Gorjup je legendo navedel tudi v filmu o Župniji Velike Lašče: »V času Turkov naj bi Marija rešila vse te vernike, ki so se zatekli tukaj v cerkev. Ko je janičar prijezdil do cerkve, je Marija ubranila, da ni stopil noter. Naj bi se še na spodnjem vhodu na pragu poznal bič in kopito. Vsako leto poleti, od maja do oktobra, so tukaj prvo nedeljo v mesecu romarski shodi s procesijo z Marijinim kipom. Že v stari tradiciji je bilo, da Marijin kip lahko nosijo dekleta po izpolnjenem 18. letu pa do poroke, da ni žena, da je še dekle.«
O še eni zanimivi povedki, povezani s cerkvijo na Veliki Slevici, mi je konec 90. let prejšnjega stoletja pripovedovala domačinka, ki je zdaj že dosti let pokojna. Ker obljuba dela dolg, tudi tokrat ne bom navedla njenega imena, saj se še vedno spomnim njenega svarečega pogleda: »Samo vam povem. Če boste rekli ali pa napisali, da sem vam jaz to povedala, bom zanikala! Bi me najbrž imeli za malo štramasto.« A dobro je, da se tudi njena zgodba ohrani:
»Med vojno so hoteli partizani zaminirati cerkev na Veliki Slevici. Vse so že pripravili, ko se je naenkrat na nebu pojavila velika žareča krogla in se počasi spuščala proti tlom. Partizani so se tako prestrašili, da so vse spustili iz rok in zbežali. In tako je bila naša cerkev rešena.« Mala Slevica, 1996.
Izročilo o siju ob slevski cerkvi mi je nekaj let kasneje podobno opisala tudi Zlobkova gospa s Hrastinjakov. Ob snemanju filma o Župniji Velike Lašče jo je potrdil tudi Janez Perovšek in je zabeležena takole: »Mežnarijo imamo rod za rodom, kot mi je oče, star oče, pripovedoval, 220 let. Mi smo bili tle gor pri cerkvi, ko je bilo požgano med vojno. To je bilo med vojno, ob treh zjutraj, veste, da je takrat tema. In je svetloba taka nastala. Moj foter pa vstane, kaj sem bil star takrat, dve leti. Urengi svetloba. Zunaj pa šunder, pa vse. Takrat je bilo partizanov tukaj polno. Ko so imeli tiste municije, kovčke pa to. Oni so mislili zaminirat. Pol ko je pa tista svetloba nastala, so pa vse skup pustili pa šli. Nobenega ni bilo nikjer.«
O nenavadni svetlobi na Veliki Slevici govorijo tudi tri pripovedi, ki jih je zapisal novinar Jože Primc v knjigi Krvapivc (Zbirki Glasovi, Kmečki glas, 2001).
»Med vojno, leta 1944, se pravi že po zasedanju odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, je prišla na Veliko Slevico skupina partizanov, da bi zaminirala našo cerkev, pri kateri so domobranci občasno nastanili posadko in tako nagajali partizanom. Minerji pa so prišli brez orodja, zato so si krampe in lopate izposodili pri še živečem odposlancu Kočevskega zbora, ki ima hišo v spodnjem delu vasi, v zaselku Kot. Ta jih je pobaral, kaj jim bo orodje, pa so mu rekli, da bodo zaminirali cerkev in jo porušili. Odposlanec pa jim je rekel: 'Nikarte minirat cerkve. Sploh je najbolje, da ne greste tja. So že Turki bežali od tu, pa boste tudi vi!' Partizanski minerji mu niso verjeli. Šli so k cerkvi in pripravili vse za miniranje, takrat pa je iz cerkvenih oken začel bruhati grozen plamen, da so se ustrašili in pribežali v dolino, kjer so začeli pripovedovati, kaj se jim je primerilo.« Velika Slevica, 1998.
»Nekoč, že po svobodi, je moja mama sedela pred hišo na pasji štalci in brala časopis. Mimo so prišli trije partizani in tudi Daki je bil med njimi. Pozneje so ljudje govorili, da so nameravali cerkev spodminirati in da se je naenkrat prikazala grozna svetloba, da so se ustrašili in so zbežali. Moja mama pa je brala in tiste svetlobe ni videla. Videli pa so jo ljudje iz drugih vasi, Male Slevice in Hrastinjakov.« Velika Slevica, 1997.
Pa še tretja: »Pred leti je bil na našem območju policist oziroma takrat miličnik, neki Konrad, ki nam je pogosto pravil o tem, kako so partizani nameravali zaminirati našo cerkev na Veliki Slevici, ker so imeli tu občasno postojanko domobranci. Na miniranje je bil med drugim poslan tudi Konradov prijatelj, ki je v teh krajih partizanil. Minerji so po cerkvi razpostavljali mine, nato pa so jih skušali vžgati, da bi povzročili eksplozijo. Pa ni bilo nič. Mine so zatajile. Pač pa se je takrat pokazala strašna svetloba, ki so se je minerji tako prestrašili, da so zbežali, ne da bi opravili nalogo. Cerkev je bila tako rešena (…)« Velika Slevica, 1998.
Pripravlja: Metka Starič
Viri:
- Kastelic, Zlata in Primc, Jože: Krvapivc: vse sorte iz dežele Desetega brata, osrednje Suhe krajine, domovanja Turjaških, do Kočevskega, Ljubljana: Kmečki glas, 2001.
Filmsko gradivo:
- Tu malajne ni vse proč palu. Velike Lašče: Zavod Parnas, 2011.
- Slovenske cerkve Župnija Velike Lašče. Velike Lašče: Zavod Parnas, 2018.
Foto: Rok Borštnik, Metka Starič
