Poprtnik za tri kralje – eni so mu rekli tudi župnək
Župnik, poprtnik so naredili za tri kralje (6.1.). Na tretji božič zvečer pred tremi kralji so položili poprtnik na mizo k drugim hlebcem in jih pogrnili s prtom. Zraven so dali Boga. Drugi dan zjutraj so poprtnik razrezali čez pol in na križ. Razrezal ga je gospodar ali gospodinja.
Otroku so dali velik kos poprtnika, da bo velik, da bo zrasel. Kdor več kosov poprtnika poje, tem bolj močan je – to velja za odrasle. Če pa ga poje devet kosov, se poroči tisto leto, pa naj bo to fant ali dekle. 
Krajček so odrezali in ga dali živini. Koščke župnika je dobila vsaka žival pri hiši; drugje ga je dobila le goveja živina, kokoši pa drobtinice. Pri Naredih so drobtinice s poprtnika spravili in spomladi je te drobtinice posejal v gredo otrok, ki še ni bil star 7 let. Iz teh drobtinic so zrasle rože, ki so lepo držale in so jim rekli drobtince; cvetele so belo.
V Rutah so poleg poprtnika spekli in dali na mizo še majhen hlebček- taveršek. Tega so spravili do spomladi, ko so šli prvič orat – razlomili so ga oz. razrezali in ga dali vsakemu v družini in živini, s katero so šli orat. Plug so pokadili.
Župnik, poprtnik na tri kralje, je moral biti vedno bel, velik in iz pšenične moke. Pri Naredih je bil iz pšenične bele moke, večji; na vrhu so ob robu spletli krancel (venec); vmes so bili na gosto tički. Na sredi na vrhu je bil pokonci postavljen fantek – ta je predstavljal kralja. Povedali so, da letnic na začetku ni bilo; na poprtnik so jih pričeli dodajati kasneje. Pri Brlečih na Malem Osolniku so na tri kralje spekli poseben večji hlebec, na katerega so naredili krono, ptičke; na sredo hlebca na vrh so dali letnico. Sogovorniki so tudi povedali, da je bilo včasih za kruh težko. Celo poprtnika niso mogli speči; cela vas ga ni imela. Rekli so, da so kruh spekli samo takrat, ko se je Bog rodil in ko je Bog od smrti vstal.
Snubači so imeli navado, da so hodili punce prosit na tri kralje; tudi njim so dali pokusit poprtnik. Potencialni ženin je imel celo posebno pravico, da je odrezal prvi kos, če je prišel na tri kralje vprašat za nevesto. Če so bila na Malem Osolniku dekleta pri hiši, so spekli kar dva poprtnika. Enega so snedli sami; drugega so shranili za snubača. Tudi v Mačkih je košček poprtnika dobil vsak član družine; dajali so ga živini in snubaču, če je prišel.
Etnologi ugotavljajo, da je božični kruh na svete večere ostajal na mizi pod prtom tudi zato, ker je bil namenjen dušam prednikov. S tem je povezana tudi zanimiva zgodba iz zapiskov Pavle Štrukelj – pripovedovala jo je v šestdesetih letih 83-letna Frančiška Gradišar iz Bavdkov pri Robu: »Soseda je pripovedovala, ko je hodila okrog, da je nekje prenočila. Ker je bila mokra, je šla na peč in na njej spala. Ponoči je sedela na peči in slišala, kako tista mati te hiše seje moko in gnete kruh. Ta je rekla: Kaj pečete? Ja, je rekla ona. Ta pa je spet rekla: še meni specite hlebček. Bom, je odvrnila. Zjutraj pa je v peči našla svež hlebček kruha domača dekla. Dekle se je zelo začudilo, kdo je to naredil. Ta, ki je prenočila, pa je rekla: Mati so ga spekli. Dekla se je spet začudila in rekla: »Saj so ravno pred enim letom umrli.«
Vir: Pavla Štrukelj: Noša, običaji (zapiski Orlovih ekip, študijsko gradivo hrani Slovenski etnografski muzej)
Pripravlja Metka Starič
