Ste kdaj pomislili, kako je bilo dekletom, ki so se pri komaj 15 letih s podeželja odpravile v Ljubljano in se zaposlile kot hišne pomočnice pri bogatih družinah? Ena takih je bila tudi Ana Usnik, ki je iz Podloga odšla delat najprej h gospe Brusovi na Florjansko ulico, čez dve leti pa k Milhoferjevi na Resljevo cesto v Ljubljani.
Gospe so, kot kažejo zapisi, držale vajeti popolnoma v svojih rokah, kar lepo dokazuje tudi dopisnica, s katero je Mara Milhofer napovedala povratek družine iz Beograda in kaj vse mora biti do takrat pripravljeno.
»Ančka, prosim v ponedeljek popoldne pospravite kopalno kad in predsobo. Upam, da ste predsobo lepo izbiksali, postavite mizo pred zrcalo. V torek ustanite ob 6. uri! – napravite si uro, da vas zbudi! – prosite gospo, naj vam v torek in jutri da ključ od sobe in vi pobrišite po vrsti sobe eno za drugo in odprite okno, da prezračite in potem zopet zaprite. Peči in omare v spalnici pobrišite z mokro cunjo. V predsobo zgrnite ta rudeče tepihe. V jedilnici in salonu bomo potem tepihe položile, ko pridem. V jedilnici zakurite peč – iz peči vzemite vžigalice, ki smo jih notri shranile. Pospravite vse pažljivo in v redu in zaklenite stanovanje. V ponedeljek kupite pri mesarju ¾ kg govejega mesa za juho (debele rebra) in en goveji Rostbraten. V ponedeljek naredite nudle za juho, da jih imamo za torek. Če boste v torek ob 6. uri ustali, boste vse pospravili do 9. ure. Ob ½ 10 h dopoldne v torek pridite na peron na kolodvor, pridemo z brzim vlakom iz Beograda. Prosim pazite in držite, da bo vse čisto in v redu!
Pozdrav od vaše gospodinje Mare Milhofer«
Prav tako gospem ni nič ostalo skrito. Zanimiva anekdota, ki sem jo večkrat poslušala, govori o tem, da je Ana nekega dopoldneva brisala telefonsko slušalko, ko je pred hišo nek ulični prodajalec začel ponujati: »Butare, butare …«. Ani se je zdelo to imenitno in je med brisanjem ponovila v slušalko: »Butare, butare …« A kaj, ko je bil tedanji telefon še vezan na centralo in so poštni delavci to tudi sporočili gospe in gospodu in je bila hitro na zagovoru.
V njenih delavskih knjižicah so med leti 1936 in 1945 zabeleženi različni izrazi: enkrat hišna pomočnica, drugič služkinja, včasih pa kar oboje. Ženske delodajalke so si vzele čas tudi za kakšno pohvalno besedo v knjižici: »Bila je marljiva, zvesta in lepega vedenja« ali pa: »Pomagala v gospodinjstvu. Bila je poštena. Zdrava in izplačana odšla.« Moški delodajalci pa so le uradno žigosali in podpisali vpis v knjižici. Še kup zanimivih zgodbic mi je zapustila, med drugim tisto, kako je enemu od njenih delodajalcev – to je bil starejši samski gospod – pripravila mleko in projo, da bi si samo pogrel in v belo kavo nadrobil kruh, a si tega ni znal narediti. Med dokumenti, ki sem jih lahko pregledovala šele po njeni smrti, je tudi dopisnica razburjenega fanta:
»Cenjena Anica!!!
Zelo si me presenetila v Nedeljo, ko vidim, da me nisi mogla počakati ¼ ure … mi je Vaš Gospod povedal, da si v Operi pri garderobi. Podal sem se tja in tam me je še bolj presenetilo … ko te ni bilo …« (določene dele iz spoštovanja do Anine zasebnosti izpuščam).
Manon, Mignon, Faust, Clivija in še mnoge druge opere so ostale zapisane tudi v Anini beležki – natančno po datumih, z zabeleženim zaslužkom in napitnino, saj je v ljubljanski Operi pomagala pri plaščih v garderobi. Kot je rada povedala, je med predstavami večkrat izkoristila možnost, da je z najvišjih stojišč opazovala dogajanje na odru, ki je bilo sicer rezervirano za neke druge ljudi. Drobna beležka s tem dokazuje tudi bogato produkcijo te kulturne hiše – 16 predstav v enem mesecu … Glede na to, da so zneski že v lirah, je bilo to najverjetneje že med italijansko okupacijo Ljubljane.
Ana se je po vojni iz Ljubljane preselila nazaj na podeželje – zaposlila se je kot gospodinjska pomočnica pri svoji ovdoveli sestri, ki je hodila v službo; pazila in vzgajala je sestrine otroke in vnuke; nikoli se ni poročila. Poleg ostalega mi je predala tudi spoštovanje do ženskih veščin v kuhinji (tudi priprave poprtnika), za kar ji bom vedno hvaležna.
