V spominih Vere Gorjup se pojavlja Zazidarica s Hrustovega; pravi ji tudi Zazidnikova mama. Ženska je v petdesetih letih 20. stoletja doma pekla preste in jih peš hodila prodajat po gostilnah. Slan okus je seveda spodbudil pivce, da so spili več; podoben učinek so imeli tudi slaniki ali >soltštangelni<, ki jih je ravno tako prinašala prestarica.
Med pripravo štangelnov v pobrateni ŠviciZazidarica je vsakokrat pripešačila s Hrustovega tudi do gostilne pri Koru v Robu. Izbrala je pot mimo nekdanje Jakšetove gostilne, na mestu katere je zrasel zadružni dom (danes sta v njem lokalna trgovina in šola). Izbrala je dan, ko je Kmetijska zadruga Rob poleg suhe robe, svinjskih kož za Koteks in polžev odkupovala tudi zelišča.
"Preste je nosila v pleteni košari, ki si jo je oprtala na hrbet, včasih kar v nahrbtniku, noter pa cekar in lepo zložene preste. Preste so bile priboljšek za tiste čase. Mislim, da so bile po dva dinarja, drobiž je bil." Ker so jo pred Jakšetovo hišo pričakovali še dodatni kupci, med njimi tudi Vera, se je navadila, da je preste prinašala še v dodatnem cekarju v roki. Tako je lahko še več prodala.
"Ker me je zanimalo, sem šla vprašat, kako jih dela. Peč je kurila z leskovimi in brezovimi drvmi, da ni bilo dima in so preste ostale bele. Hitro je zagorelo in ni bilo veliko žerjavice. Najprej je zamesila testo. Na gašperčku, majhnem železnem štedilniku, je imela veliko kastrolo (posodo); od testa je rezala gotove koščke, jih malo pognetla in oblikovala trakce, dolge okrog 60 cm; mero je imela kar v rokah. Nato je zavila zanke in na sredini še zavrtela konce. V posodo z vodo je dajala po tri preste. Takoj, ko se je presta dvignila, jo je z lesenimi vilicami potegnila iz kropa, jo položila na sol v pekaču, nato na pleh in dala v peč. Ves čas je sproti izdelovala preste, da je šla po ena runda v peč. V peči je bil na eni strani ogenj, na drugo pa je položila preste. Za drugo rundo je ogenj premaknila na nasprotno stran. Testo za preste ni bilo toliko vzhajano kot za kruh; bile so luknjičaste in lepo drobljive. Bile so trajne; 14 dni so bile ves čas enake. Ta mama se je s tem preživljala. Ko je obnemogla, se je to nehalo."
Štangelni"Po gostilnah je Zazidarica s Hrustovega, pisala se je Jaklič, prodajala tudi slanike. Soltštangelni so jim rekli po nemško. Za slanike je naredila hajano (vzhajano) testo; 30 cm premera velike kroge je razrezala na šest koščkov in jih zvila. Po vrhu je potegnila s penzelčkom (čopičem), ki ga je namočila v vodo, in jih posula s soljo." Zaradi soli so bili gostje še bolj žejni in so raje pili.
Spretnost izdelave prest so pred leti obudile robarske gospodinje, ki so pred pozabo ohranile tudi stari recept in preizkusile način priprave. Zapisale so tudi recepturo za štangelne, ki pa ima v velikolaških krajih številne različice in tudi izboljšave. Tako veliko, da bi lahko govorili že kar o nesnovni kulinarični dediščini velikolaških krajev, kar pa seveda ne pomeni, da jih pečemo le pri nas. Ob vseh večjih slovesnostih in dogodkih, tako cerkvenih kot posvetnih, velikolaške gospodinje napečejo tudi štangelne in ve se, katera peče še posebej dobre, posebej drobne, katera naredi najboljše s sirom, katera le s soljo. Ob tem je zanimivo opazovati povsem različne načine izdelave - od različnih receptov, do priprave testa, razrezovanja, zvijanja in s tem tudi različne oblike štangelnov. Nekatere gospodinje prisegajo na drobnejše in sortne, da so si čim bolj podobni; druge napravijo večje - da je kaj za v roke vzet in niso tako ničasti.
Da so štangelni prepoznavno drobno pecivo velikolaških krajev, je pokazala tudi delavnica velikolaških gospodinj pred tremi leti v pobrateni švicarski občini Luetzelflueh, ko so med izbranimi jedmi poleg pehtranove potice, pletenice, orehovih štrukeljcev in mašinskih piškotov svoje mesto dobili tudi štangelni.
In če so preste in štangelni spodbujali pitje, katere pijače so torej v preteklosti naročali po gostilnah? "V stari Jugoslaviji so pili krahrle, stara Šegatova iz Lašč pa je delala sifon. Še danes se po domače reče pri Sifonarju. Njen mož je bil priženjen in ker je razvažal sifon po gostilnah, so mu rekli sifonar," je ostalo v spominu Veri Gorjup. Krahrle ali kraherle je bila osvežujoča brezalkoholna pijača z mehurčki. Polnili so jo v posebne stekleničke s preščipnjenim trupom, stekleno kroglico in gumijastim tesnilom. Stekleno kroglico si najprej potisnil v notranjost stekleničke, da si lahko pil. Rekli so jim tudi pokalice, saj je ob potisku kroglice nastal značilen zvok - pok. Steklenice so bile v uporabi še nekaj let po drugi svetovni vojni.
Nastavki za sifon s podpisom gostilničarja iz RibniceSifon ali sodavica je nekakšen predhodnik mineralne vode. Šumeča pijača je bila izdelana iz vode, ki so jo pod pritiskom mešali z ogljikovim dioksidom. Šele v 60. letih prejšnjega stoletja jo je zamenjala mineralna voda. Lahko je bila to samostojna pijača, lahko pa so jo mešali s sirupi, npr. malinovec s sodavico, ali pa z vinom kot špricer oz. brizganec.
Sifon so polnili v steklenice s pipo in stekleno cevko. Pri svojem delu so sodavičarji uporabljali napravo z velikim kolesom z ročajem in jeklenke z ogljikovo kislino. Nekateri so se za izdelavo sifona specializirali in ga dostavljali tudi ostalim gostilnam. Steklenice so naložili v lesene zaboje in jih na vozu z dero s konjem razvažali po gostilnah. Steklenice se v notranjosti sicer niso umazale, a se je v njih sčasoma nabral apnenec, zato so jih morali večkrat pomivati. To delo je pogosto doletelo sodavičarjeve hčerke; marsikatera je zaradi mrzle vode v poznejših letih dobila revmo. V Velikih Laščah so sifon izdelovali pri Šegatu (Marija Šega, drugič poročena Hočevar), kjer so imeli tudi gostilno, nato pri Hočevarjevih (Marijin sin Hočevar z ženo) oz. Prijateljevih, ki so po tej obrti dobili tudi hišno ime pri Sifonarju.
In če je kraherle že skoraj utonil v pozabo, je sifon oz. sodavica ostal nepogrešljiv del koktajlov. Odlično jih zna namešati Tea Leščanec iz Velikih Lašč. Pravi, da je v Ameriki uporaba sodavice dosti bolj razširjena kot pri nas. Za kak koktajl z interneta ni nič narobe, če jo zamenjamo z mineralno vodo. Sicer pa sodavica povzroči, da namešana pijača prijetno zašumi in oblikuje lepo obstojno peno.
Metka Starič
Viri:
Kuharske dobrote iz Roba na Dolenjskem (Zavod Parnas, ponatis 2021)
A. Dolšak, M. Starič: Gradivo za lokalno vodenje - Velike Lašče (2021)
Meta Sterle: Sodavičarstvo na Loškem (1985)
Ustni vir: Vera Gorjup, Rob
Foto: Metka Starič
