Ker je letos Slovenija Evropska gastronomska regija, je prav, da malce obudimo spomin na pridelavo sira v Velikih Laščah, najprej v predvojni zadružni sirarni, nato v obratu Ljubljanskih mlekarn, ki je Lašče ponesel v svet preko sira Laščana. Velikolaški živinorejci oddajajo mleko; v zadnjem času na posameznih kmetijah razvijajo tudi predelavo, predvsem v skuto, mladi sir in jogurt.
Velike Lašče so bile na začetku 20. stoletja pomemben živinorejski center s sivo rjavo pasmo goveda. Na pobudo takratnega ministra Ivana Puclja so v letu 1928 v Velikih Laščah ustanovili Mlekarsko zadrugo. Čeprav jo je ustanovila liberalna stranka, so kmetje vanjo vstopali ne glede na strankarsko pripadnost. Minister Pucelj je poskrbel tudi za finančno podporo. Poleg današnje glasbene šole so star hlev preuredili v malo vaško sirarnico. Napeljali so vodo, elektriko in kanalizacijo in nekje na Dolenjskem odkupili stare mlekarske stroje, da so lahko predelali okrog 500 litrov mleka dnevno. Mleko so oddajali na turjaški grad in ga vozili v Ljubljano v mlečno trgovino lastnice pesnice Lili Novy.
V Mlekarski zadrugi v Laščah so izdelovali sir trapist v hlebčkih in surovo maslo. Ko se je odkup mleka povečal, so pričeli izdelovati edamski sir v obliki salame ter roquefortski sir, ki so ga zorili v podzemni Dolšinovi jami v Velikih Laščah. Preureditev jame je zahtevala veliko stroškov; prevrtati so morali npr. 4 metre debel zid za ventilacijo. V mali sirarnici so izdelovali tudi sir ementalec do teže 40 kg ter masleni roquefort (mešanico masla in sira). Pakiran je bil v kartonske škatlice in slovel kot odličen pikantni namaz.
Toda sčasoma je pričelo prihajati do težav pri prodaji sira. Takrat so po Laščah zapolnili številne kleti - ne le klet poleg sirarnice, ampak tudi v Kmetijski zadrugi, v kleti pod nekdanjo sodnijo in v vatikanski kleti; danes tam stoji Levstikov dom.
Zaradi slabe prodaje sirov so začeli v Ljubljano ponoči voziti mleko s konjsko vprego. Skladišče mleka so si uredili na Dolenjski cesti; od tam so ga s tricikli razvažali po Ljubljani. V Ljubljani so prevzeli lokal Lili Novy in vse njene stranke. Prodali so po 500 litrov mleka na dan; ravno toliko so ga na dan predelali v Laščah. V letu 1938 so kupili prvi mlekarski avto Ford, s katerim so opravljali še ostale prevoze. Tik pred 2. svetovno vojno so kupili še en avto Opel Blitz in načrtovali gradnjo nove mlekarne, kar pa je preprečila druga svetovna vojna. Med vojno je bila mlekarna z vsemi pripomočki uničena; po vojni so jo delno obnovili kot zbiralnico mleka. Po vojni Mlekarske zadruge niso ponovno vzpostavili; odkup mleka je najprej prevzela Kmetijska zadruga Velike Lašče, nato pa druga podjetja. Ljubljanske mlekarne so Velike Lašče ponesle v svet tudi s sirom Laščanom; v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je pri nas dokončno zaprla svoja vrata.
Metka Starič
Vir: Debeljak, Ana Pia: Zbornik velikolaškega zadružništva (Kmetijska zadruga, 2013)
Ustni viri: Ana Usnik, Franc Dolšina (zapiski MS)
Fotografije: arhiv Helene Grebenc Gruden