Zadnja “čarovnica” iz Dvorske vasi, ki je zgorela na grmadi, naj bi bila Lenovča Cila. Nekoga je užalila, zato je postala coprnica. Tako zapiše Janez Debeljak v Popotovanju k Levstiku po ljudski pripovedi Dvorjanke Pepce Levstik – Šimanove. Na Slovenskem so v 17. in delno v 18. stoletju vodili procese proti 370 namišljenim čarovnikom in čarovnicam, ki so v mukah obtožili še mnoge druge; zabeleženih je kar 1100 procesov proti ljudem. Vodili pa so jih tudi po tem, ko jih niso več sežigali na grmadah. Leta 1733 je na ortneškem gradu potekal proces zaradi praznoverja proti Luciji Rotarci (Rotterin) iz Dvorske vasi; o tem piše Anton Skubic v Zgodovini Ribnice in ribniške pokrajine (1976). »Neki Matej Mahne iz Dvorske vasi je šel v družbi Andreja Cveta (Zweth) na Štajersko in Cveta obsodil, da mu je med potjo izmaknil denar. Zato je Mahnetova žena naprosila Lucijo Rotarco in Nežo Kovačičevko, naj mu pomagata pridobiti denar nazaj. Skrivaj sta dobili košček Cvetove obleke in od takrat Cvet ni mogel več zdržati doma – ves čas je potoval, dokler ni vsega zapravil in se reven vrnil domov. Košček sukna je Lucija vtaknila v topol (topollouu dreu), nakar se je razlilo čez Dvorsko vas strašno neurje.«
Zgodba je zabeležena v obdobju, ko gospoda žensk ni več sežigala na grmadah. Glede na dolgotrajni preiskovalni zapor, ki ga je Rotarica že prestala, je bila obsojena, da mora tri praznike klečati pred ortneško grajsko kapelo sv. Jurija, v eni roki držati gorečo svečo, v drugi pa razpelo. Neža Kovačičevka kot sokriva, in oba zakonca Mahne, ker sta uporabila tako praznoverno sredstvo, pa so morali biti pri maši stoje z gorečo svečo v roki. Andrej Cvet je bil zaradi svojih goljufij uvrščen med rekrute, ki jih je moralo postaviti ortneško gospostvo, pod katerega je sodila tudi Dvorska vas.
Dvorska Lucija
Zgodba o dvorski Luciji pa je v Dvorski vasi preživela tudi v ljudskem izročilu. Pripoved Milke Žužek je pred pozabo rešil Dušan Zeković; dvorsko Lucijo je upodobil tudi kot umetniško skulpturo. Pred leti je stala na dvorišču turjaškega gradu in danes jo najdemo na Dušanovem vrtu. V nadaljevanju objavljam nespremenjeno, kot jo je zapisal pred dvema desetletjema:
''To »štorijo« mi je pripovedovala Žužkova teta Milka. Milka je bila bistroumna ženska blizu 80-tih z odličnim spominom in veliko ljubeznijo do ohranjanja spomina na prejšnje čase, ko je bilo še vse »enostavnu in lepu«, kot je rekla. Večkrat mi je poudarila, da je »štorija o dvorski Luciji šla s kolena na koleno po ustnem izročilu, kar pomeni, da mora biti resnična«.
Bila je odločna: »Dvorjanci niso bli nikul lažnivci, ali pa da b' se kar taku izmišljali.« Pravila je, »da je ona to štorijo slišala, ko je bila še majhna od svoje stare mame, ki ji je zaupala in jo je imela finu fajn rada«. Sam sem bil v vasi med bolj umetniškimi dušami, ki pa jih ni bilo tako malo. Tu se je rodil slikar Centa; tu je rastel pesnik Grafenauer. Teta Milka mi je zaupala, me poklicala in naročila: »Vse morš lepu zapisat in dostkrat povejdat napraj! Da ne bodo ljudje pozabili!« je še dodala in me strogo pogledala. »Babji jeziki so nas v naši vasi že preveč grdu koštali.« Tudi sam grem proti zrelim letom in ker te »štorije« nisem velikokrat povedal, sem se odločil, da jo za vas zapišem, kot sem jo slišal. Tako bo šla »štorija o dvorski Luciji«, kot mi jo je pripovedovala teta Milka, o zadnji vaški coprnici, naprej.
Med Podvalom in Hribom ter na jugu Jevševjem in Škrlovico, med krasnim jelovim in borovim gozdom do Podplane na vzhodu, tu je za časa stiških menihov nastalo naselje z dvorcem stiških menihov. Po njem je naselje dobilo ime Dvorska vas.
Iz velikolaškega okraja
Bilo je že davno, ko so nekateri v Dvorski vasi še verovali v coprnice. Tisti čas je služilo mlado dekle za deklo pri Rotarjevih. Rekli so ji Rotarjeva Lucija. Zaljubila se je v fanta, ki je tudi služil za hlapca pri njih. V tistih časih je oblast lovila po vaseh revne fante, ki niso imeli svoje domačije, da so jih poslali na vojsko. In nekega lepega dne so ujeli tudi Lucijinega fanta.
Ko so ga gonili zvezanega na ortneški grad, je dejal Luciji: »Tle maš to rdečo ruto za spomin. Nes ruto tam na Starolaznice, obes jo na grm, pa jo glej vsak dan. Če se bo ruta majala, vedi, da sem še živ, če bo pa mirovala, sem pa mrtev.«
Lucija je storila tako, kot ji je naročil, pa je hodila gledat. Tiste dni je bilo neurje in toča je stolkla ves pridelek v Starolaznicah in v Sečnicah. Otroci in ženske so jokali, možje pa so z jezo hodili po njivah. Žalostno so gledali uničen trud in garanje. »Vse stolčeno, nič ni ostalo,« so tarnali. Molili so in se obračali k Bogu s priprošnjo, naj jim pomaga. Ženske pa so že prej sumljivo gledale Lucijo, ker so jo tam večkrat videli.
Bila je v vasi tudi stara in sama obubožana dekla Francka. Zagledala je rdečo ruto v grmu na Starolaznici, kamor je Lucija hodila preverjat, ali je njen fant še živ ali pa je na vojski »konc storil«. Da je dobila kaj za pod zob, je od hiše do hiše prenašala čenče in s tem dobila kakšen košček kruha. Če je bila novica pomembna, je dobila še »štamprle« sadjevca.
Ker ni bilo druge razlage za točo, je obdolžila coprnije Lucijo. Za par požirkov sadjevca je »našuntala« vse ženske v vasi, da so prepričale može, da so Lucijo na skrivaj sledili in jo čakali. Ko je Lucija prišla v Starolaznice, so spoznali, da je ruta Lucijina, in so jo ženske takoj obdolžile coprnije.
Odgnali so ubogo revo na ortneški stari grad. Bila je zaprta in mučena. Revica je le molela roko z rdečo ruto ven skozi rešetke in jo cele dneve opazovala.
Graščak, ki je bil mož postave, je ni mogel obsoditi. Dekle ni in ni priznalo, da je coprnica. Gospoda pa se je Lucije bala. Niso vedeli, kaj bi z njo, zato jo je graščak spustil in jo napotil domov. Ko so vaščani zvedeli, da je spuščena in da gospoda ni rešila njihovih problemov, so vzeli pravico v svoje roke. Odgnali so Lucijo na grmado in jo zažgali. Stari
Križ v Podvalu ljudje so vedeli povedati, da »na Podvalu nad Dvorsko vasjo, kjer še danes križ stoji«.
Čez leta je hlapec prišel z vojske nazaj živ in zdrav. Hodil je po vasi s »pušelcem« v roki, da zaprosi za njeno roko in jo klical: »Lucija, Lucija, Lucija …« pa je ni našel. Taval je in hodil od hiše do hiše. Dobil je sadjevec za piti, poglede v tla, ki jih ni razumel, ne pa odgovora, kje je Lucija. Proti večeru, ko se je že krepko napil in so se zbrali vsi vaščani okrog lipe pri kapelici, je razočaran, pijan in z napol razpadlim, uvelim »pušelcem« v roki začel pripovedovati, kako sta se z Lucijo zmenila. Vaščani so bili tiho in se s sklonjenimi glavami razšli. Hlapec pa se je dvignil in odtaval neznano kam. Nikoli več ga niso videli. Ljudje vedo pripovedovati, da je šel nazaj na vojsko in tam »smrt storil«. Francko so nagnali iz vasi in niso nikoli pozabili, kakšno krivico in škodo lahko naredi neumen in »žleht« babji jezik.
Teta Milka je bila poštena ženska, bog ji daj mir in pokoj, kar pa ni nikakršna posebnost v Dvorski vasi, saj so babe iz vasi kar nekako skrivnostno izginile. Če gledam na »štorijo« kot resnično, je Lucija na koncu koncev le bila coprnica – zacoprala je našo vas, da je taka, kot je. Bab ni in ni zlobnih jezikov. Je pa še vedno križ na Podvalu.''
Metka Starič
