Cerkev sv. Lovrenca na Velikem Osolniku - foto: Metka StaričImate tudi pri vas še ohranjeno posebno ime za vaščane? Malolaščanom pravijo »kozli«, Velikolaščanom »purgerji«; Raščani so »komarji«.
Marsikateri vzdevek je še vedno v spominu domačinov; nekateri bi nanje najraje pozabili. O raških komarjih se je ohranila zbadljivka: »Raški komarji so hujš' ku mesarji, če zajca dobo, kosmat'ga požro.« Janez Debeljak v Trubarjevi Rašici zapiše še, da so komarja za malo žegnanje po veliki noči privezali pod ta suhi most in ga pitali do sv. Jerneja, ko so imeli drugo žegnanje. Tudi Fran Levstik piše »o svetem Jerneju, ko dero komarja«.
Skoraj pozabljeno je ime »coklarji«, kot so prebivalcem Krvave Peči rekli tisti z druge strani Iške. Kot pripoveduje Vera Gorjup, so fantje z bloškega Osredka radi hodili vasovat k puncam v Krvavo Peč. Čez Iško so prišli v coklah, ki so bile takrat običajno obuvalo. Da pa se jih po vasi ne bi slišalo, so cokle pustili na začetku vasi. Krvavcem seveda ni bilo všeč, da hodijo k njihovim dekletom v vas, zato so jim cokle poskrili. Tako se je Krvavcev prijelo ime coklarji.
Eni redkih, ki pa se radi pohvalijo s starim vzdevkom, so krajani Velikega Osolnika. Izraz je povezan s kuhanjem šmira ali kolomaza, za katerega so potrebovali smolo. V spominu se je ohranila tudi rima: »Osončan je nesu šmir gorak, de b'mu ceu teden za tobak.«
Župnik Anton Mrkun v letu 1943 med naštevanjem nekdanjih obrtnikov navede tudi smolarje in njihovo središče postavi na Veliki Osolnik v župniji Rob. »Pred več leti (še 1880), ko skupni gozdovi še niso bili razdeljeni, so si mnogi služili kruh s tem, da so nabirali smolo … po gozdovih. Zgodaj spomladi so bajtarji precej v živo zasekali na sončnih krajih najlepše mlade smreke na več mestih od tal nekaj metrov. Čez poletje so se v teh zasekah nabrale cele kepe lepe smole. Na jesen so šli smolarji z vrečami smolo dret. Kopali so jo in obirali s tako imenovano sodarsko ali smolno grebljo. Na dolgem lesenem držaju je bila pritrjena zakrivljena in na koncu priostrena ploščata strgulja ali greblja. Ti smolarji so bili neke vrste tihotapci, ki so imeli velik strah pred grajskimi gozdnimi čuvaji – borštnarji. Pretkani so bili kot divji lovci, polni zvijač. Pomagali so jim prekupci, ki so ob mogoči priliki te gozdne varuhe v kakšnem zakotju gostili in napajali, pod roko »kupovali« graščinski les, medtem pa dali prilično kakšno znamenje, da je v gozdu »varno«. Smolodreja se je vršila nemoteno.«
Kuhanje šmira je potekalo običajno zunaj vasi, saj se je ob kuhanju močno kadilo. Ena od šmirenc je stala tudi v bližini cerkve sv. Lovrenca na Velikem Osolniku, kjer so domačini v zemlji našli precej črepinj. Na zgornjem delu so imeli lonci posebne kape s podaljšano cevko. Fotografijo šmirovske lončene kape iz 60-ih let hranijo tudi v Slovenskem etnografskem muzeju; poslikali so jo pri Antonu Klančarju na Velikem Osolniku, pri Ruparju pa so skicirali strug oz. strgalo za smolo. Kuhan šmir so šmirarji nalili v lesene »banke«, posode, ki so sicer namenjene prenašanju vode. Tako so lahko prenašali šmir daleč po svetu in z njim trgovali. »Nekateri so si svoj čas napravili denar, drugi pa v šmiru utonili, vse sproti zapili,« ugotavlja Mrkun.
Ilustracija: Marija Prelog, akad. slik. (nastalo v projektu Zidovi in drevesa – LAS PPD)Tudi Orlove ekipe so zabeležile nekaj spominov na šmirarje. »Šmir so kuhali iz drevesne smrekove smole. Rano so naredili na deblu. Sonce je bilo, smola je tekla in se nato strdila na deblu. S strgalom so postrgali smolo z drevesa v pisker. Smolo so šmirarji plačevali za en funt 2 souda. Samo eden je kuhal, pri Štefinu, poprej dva (bil še en Francelj), v Javorju tudi eden kuhal. Kuhali so blizu cerkve. Zraven skale, da so imeli zavetje zaradi vetra. Kuhali takole: dva kamna spodaj, zgoraj velik pisker, ki je bil pokrit s kapo z rolam. Pod rolam je bil še en pisker, da je šmir (šmirov ole) tekel notri. Ole so zlili v sod, iz soda pa v banke. V banko so nalili polovico tople vode, nato pa šmir. Če je bilo preveč vode, je bil šmir slab. Oče je kupil šmirov ole in nosil prodajat v banki na hrbtu (oprtan, oprte morajo biti). Nosil je od Litije, po Dolenjskem in Štajerskem in po Krasu. Kmetom so prodajali za vozove mazat. Pešplnogam! Tudi furmani so kupovali šmir. Prenehali so približno leta 1900. En star mož je pripovedoval: Dokler bo Sava, bo tudi šmir teku. Zdaj je pa takole: Šmira več ni, Sava pa še vedno teče. V Javorju so bili tudi šmirarji (pri Mohorju, star Mohor bi več vedel). Ko so na Velikem Osolniku nehali kuhati, so hodili baje po šmir na Gorenjsko. Prenehali so, ker oblast ni pustila, ker so hudo smreke odrli, škoda se je delala.«
Lahko si predstavljamo, da so bili šmirarji velik trn v peti posestnikom. Borštnarji so jih preganjali po gozdovih in ko so šmirarji odšli prodajat šmir po svetu, so jim njihove šmirence požgali. Mrkun zapiše: »Ob času kuhe se je valil visoko v ozračje črn, dušeč dim. Kadar je to pojenjalo, so ljudje vedeli, da so šli ti tovarnarji po kupčiji. Ko so se vračali, so v okolici spraševali, če je na Osolniku kaj gorelo. Odgovor je bil navadno pozitiven: če ne vse, vsaj deloma je pogorelo.« Konec 19. stoletja to obrt opustijo, Mrkun pa ugotavlja: »Sicer pa živijo sedaj, ko so se tesneje oprijeli poljedelstva, mnogo udobneje.«
Metka Starič
Viri:
Anton Mrkun, Narodopisna knjižnica, 2. zvezek – Obrti in trgovina, Mestna knjižnica Grosuplje, 2013.
Zapiski Orlovih ekip (ok. 1960), hrani Slovenski etnografski muzej
