Vila Vilevita in podobar Bavdek
Med velikolaškimi podobarji je poleg Franca Jonteza deloval tudi France Bavdek. Kot domačin iz Srobotnika je med drugim izdelal kip Marije, ki stoji v podružnični cerkvi sv. Roka nad Srobotnikom. Ljudsko umetnost je v okolici Velikih Lašč z Orlovo ekipo leta 1960 popisoval umetnostni zgodovinar Gorazd Makarovič; celovitejšega popisa vseh podobarjev na Velikolaškem zaenkrat še nimamo.
V velikolaški krstni knjigi za leta 1888-1908 je ohranjen zapis, da se je 26. septembra 1901 v Srobotniku na št. 8 očetu Francu Bavdku, kočarju, in materi Tereziji, rojeni Baltazar, rodil sin Frančišek. Pri porodu je pomagala (neizprašana) babica Ivana Tomšič, krstil pa ga je Jakob Ramovš takoj naslednji dan. Kot botra sta vpisana Franc in Marija Gruden.
Pokojna Beta Tomšič iz Srobotnika ga je opisala nekako takole: Bil je majhen, droben in suh ter tudi grbast fant. Ko je hodil v šolo v Velike Lašče, so ga sošolci imeli za neumnega, pa vendar se je v nečem odlikoval: ker je zelo dobro risal, je le on lahko risal z barvami. Nato je odšel v uk k mojstru v Ljubljano.
Gorazd Makarovič si je ob pogovoru s Francem Zakrajškom iz Srobotnika zabeležil: »Spominja se ljudskega umetnika Franca Bavdka, ki je umrl cca. 1943 leta v Ljubljani. Bil je grbast, izobrazba: osnovna šola. Ko se je preselil v Ljubljano, je delal pri nekem Hafnerju. Pred vojno je bral knjige o »komunizmu«. Bil je priljubljen, le včasih v nasprotju s »cerkvenimi«. Ljudem, ki so se zbrali pri njem, je razlagal knjige o komunizmu in razne druge. Po pripovedovalčevem mnenju ga niso dovolj cenili (z izjemo njega samega). Policija ga ni preganjala.«
Podobar France Bavdek si je po Betinem pripovedovanju kar dobro finančno opomogel. V Srobotniku je zgradil hišo in jo poimenoval Vila Vilevita. Stala je na mestu sedanje hiše družine Ahec (Šrajerjevih). Mojca Ahec se spominja, da je bila hiša za to okolje nekaj posebnega, saj je bila grajena v terasah. Zadaj so bile stopnice, okrog njih pa je bila nasuta zemlja za manjši vrtiček. Imela je ravno streho in zelo velika okna. Povedali so ji, da naj bi načrte za hišo izdelal mizar Anton Zakrajšek (st.) iz Srobotnika. Šrajerjevi so okna ob prenovi zmanjšali in hišo prekrili z običajno streho.
Po Betinem pripovedovanju je Bavdek ves svoj denar sčasoma zapravil v gostilnah. Ko so ugotovili, da ima denar, je imel vedno polno »prijateljev«, ki pa so ga le izkoriščali. Tako je izgubil tudi hišo – Vilo Vilevito. V mladosti sem v Retjah večkrat poslušala svojo staro teto Ano Usnik, ki je ob prošnjah za kak dinar rada odgovorila kar z rekom: VILA VILEVITA – nima več kredita. Gorazd Makarovič pa je takole zabeležil: »Starši so mu zapustili premoženje. Ker so ga ljudje izkoriščali, ker je plačeval, so mu prodali hišo in zemljo; potem je odšel v Ljubljano, kjer je v »španoviji« z dvema drugima delal razne škatle.«
Hišo so kupili sosedje – Ivančevi iz Srobotnika (Andrejčevi); po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana, nato pa se je vanjo iz Lašč preselil zobozdravnik Šrajer z družino, ki je stavbo kasneje tudi prenovil in ji dogradil streho.
Med Bavdkovimi najbolj znanimi deli je Marijin kip, ki nadomešča desni stranski oltar v podružnični cerkvi sv. Roka nad Srobotnikom. Na njem je signatura: France Bavdek, 1934. V zapiskih so omenjeni še drugi kipi: »V cerkvi pri Sv. Trojici pri Velikih Laščah je izrezal Bernardko.« V malolaški podružnični cerkvi kipca Bernardke ni (več), Franc Debeljak pa mi je pojasnil, da je mala klečeča figura v kapelici v Malih Laščah morda prav ta Bernardka: sveta Bernardka Lurška, ki se ji je v Lurdu prikazovala Marija. Ker je kapelica posvečena prav lurdski Materi Božji, je bila najbrž tudi umestitev Bernardke k Marijinim nogam kot nalašč. Iz 60. let prejšnjega stoletja so ohranjeni še podatki, da je Bavdek naslikal tudi neko »fresko« na platnu, karikature, ki so bile kot žive, za otroke pa je delal pajace in figure (moške in ženske) za »na mizo«.
Iskanje kipa Kristusa Kralja pa žal (še) ni rodilo uspeha. Makarovič zapiše: »V Laporjih pri Gradežu je v kapelici Kristus Kralj, njegovo delo.« A kapelico sem po Laporjah zaman iskala; po pričevanjih domačinov v Laporjah kapelice tudi v preteklosti ni bilo. Le več lesenih križev še danes stoji tako v vasi kot okrog nje, saj je mimo vodila že stara rimska cesta, po kateri so kasneje potekali tudi pogrebni sprevodi od Lašč do Škocjana. Ob križih se je pogrebni sprevod ustavljal, da so pomolili za pokojnega, vedo povedati pri Zelnikovih v Laporjah.
France Bavdek je izdelal mnogo jaslic. Enega od hlevčkov za k jaslicam hrani Janez Košir iz Malih Lašč. Na lični hišici je signatura, izpisana s tintnim svinčnikom: 7. XII. 1929, France Baudek, Srobotnik 8. Bavdkove so tudi jaslice v cerkvi v Velikih Laščah. V ljudsko umetnost štejemo tudi številna izrezljana razpela. O Jezusu na križu, ki je bil v lasti Antona Ivanca (deda Franca Ivanca – Šulenčka), je umetnostni zgodovinar Makarovič zabeležil: »Razpelo, ki ga ima pri hiši, je rezbarjevo delo. Zadaj ima signaturo s tintnim svinčnikom: France Bavdek, podobar, diletant, Srebotnik pri Velikih Laščah 3. VI. 1932. Izrezal ga je rezbar po lastni iniciativi, ker je bil lačen, zato so mu dali jesti.« Razpelo imajo Ivančevi iz Srobotnika še vedno shranjeno. Stanka Ivanc ga je prijazno posodila za na fotografijo ter omenila, da je možev stari oče od Franceta Bavdka kupil tudi pašnik pod Srobotnikom. Še danes ga z njim povezuje ledinsko ime »Na Bavdkovem«.
Umetnostni zgodovinar Gorazd Makarovič je podobarja Franceta Bavdka v zapiskih opredelil »kot ljudskega, ne zelo kvalitetnega rezbarja«. A to ne zmanjšuje njegovega prispevka k velikolaški zapuščini. Najlepša hvala številnim sogovornikom, ki ste pomagali do novih podatkov in fotografij.
Vir: Zapiski Orlovih ekip – Ljudska umetnost. Gorazd Makarovič (hrani Slovenski etnografski muzej).
Fotografije: Franc Debeljak, Janez Košir, Metka Starič
